Med nostalgijo in nacionalizmom: Izseljenci iz Habsburškega imperija v Južni Ameriki

Članek predstavlja štiri migracijske pripovedi iz treh držav: Brazilije, Argentine in Čila. Vključuje tako biografske pristope kot prikaze skupinskih identitet, analizira kulturno nostalgijo in nacionalistični odpor. Za ponazoritev kompleksne zgodovine avstro-ogrskega izseljevanja v Latinsko Ameriko članek predstavi zgodbe dalmatinskih poslovnih tajkunov Nicolása Mihanovicha v Argentini in Pascuala Baburizze v Čilu, praznovanje medetnične avstrijskosti v Ijuiju v Braziliji ter simbolično oblikovanje »druge Poljske«, ki so jo poljski migranti oblikovali v državi Paraná v Braziliji. Kljub temu, da je okrog 300.000 izseljencev iz Avstro-Ogrske novo domovino našlo v Latinski Ameriki, je bila ta tema doslej deležna le skromnega zanimanja raziskovalcev.
Ključne besede: Habsburški imperij, Južna Amerika, nacionalizem, nadnacionalna identiteta

Članek predstavlja štiri migracijske pripovedi bivših državljanov avstroogrske monarhije, ki so zapustili svoje domovine in se odpravili v Brazilijo, Argentino oziroma Čile. Analiza vključuje tako vizije kot samoopredelitve posameznih migrantov, etničnih manjšin, pa tudi političnih subjektov, ter tako rekonstruira njihov odnos do nekdanje domovine. Priseljenci so nihali med nadnacionalno nostalgijo in nacionalistično jezo, v kombinaciji s protihabsburško politiko. Prvi dve pripovedi primerjata različni poti dalmatinskega poslovnega tajkuna Nicolása Mihanovicha v Argentini in Pascuala Baburizze v Čilu. Mihanovich je vzpostavil največje ladjarsko podjetje v Južni Ameriki, s sedežem v Buenos Airesu. Na drugi strani je Baburizza svojo kariero zgradil z dostavljanjem hrane rudarjem v rudnikih solitra ter z naložbami v rudarstvo, pa tudi v infrastrukturo, ki je bolje povezala Čile s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Baburizza je nacionalizem, ki je naraščal v habsburški monarhiji, posvojil precej bolj kot Mihanovich, ki je po uspešni poslovni karieri postal tudi častni konzul Avstro-Ogrske. Mihanovich je svoj diplomatski položaj izkoristil za to, da je pokazal, da bi lahko tudi Južni Slovani, ki jih je dunajska vlada zgodovinsko marginalizirala, zastopali politično agendo monarhije v tujini. Baburizza, ki je pripadal mlajši generaciji, je svojo kariero ustvaril v času, ko je med priseljenci v Čilu prišlo do razmaha nacionalizma in stalnih razprav o južnoslovanskih političnih interesih.
Tretja in četrta pripoved, ki sta predstavljeni v tretjem poglavju članka, se osredotočata na različne migracijske politike v južni Braziliji. Študija primera o zvezni državi Paraná kaže, da je močan nacionalistični vpliv Poljakov iz Evrope, ki so ga spodbujali lokalni akterji, pripomogel h krepitvi percepcije in prakse etničnega nacionalizma, katerega cilj je bila izgradnja »Nove Poljske«. Medtem ko so v zvezni državi Paraná do 1930ih let le malo posegali v lokalne naselitvene prakse, so se v zvezni državi poskušali precej bolj posvečati večetničnim naseljem. Ta država je migracijske politike podpirala precej prej kot Paraná in se je soočala s kolonizacijskimi praksami, na katere so močno vplivale nemške in italijanske etnične skupine. Zato so si okoli leta 1900 lokalne oblasti prizadevale za diverzifikacijo svoje migracijske politike, da bi se tako izognile homogenemu naseljevanju Evropejcev. Kolonijo Ijuí v zvezni državi Rio Grande do Sul je mogoče razumeti kot antipod poljskim kolonijam v Parani. Ker je bila Nemčija med prvo in drugo svetovno vojno eden izmed sovražnikov Brazilije, so se nemško govoreči priseljenci iz Avstrije distancirali od nemške nacionalne pripadnosti in so vztrajali pri svoji avtonomiji. Končno so tudi prebivalci kolonije Ijuí razumeli, da se bodo lahko po koncu vojaške diktature v Braziliji in razmahu evropskega turizma uspešno predstavljali kot multikulturni svet v malem.