Kriminalizacija »proimigrantskih« iniciativ: Reduciranje prostora človeškega delovanja

Članek naslavlja probleme nadzorovanja, discipliniranja in kriminaliziranja nevladnih akterjev, ki v Sloveniji in štirih sosednjih državah pomagajo nedokumentiranim migrantom, prosilcem za azil ali azilantom. Na podlagi izvirnega empiričnega raziskovanja – intervjujev s člani NVO – analizira dinamiko krimigracijskih procesov. Ugotavlja, da kriminalizacija akterjev civilne družbe, ki solidarizirajo z nedobrodošlimi migranti, poteka kot kontinuum petih tipov politik in praks oblasti ter drugih akterjev, ki povzročijo kumulativni učinek in reducirajo prostor tako za politično delovanje kot tudi za človeško spontanost.
KLJUČNE BESEDE: krimigracije, humanitarizem, solidarnost, nedokumentirani migranti, nevladni akterji

Članek izhaja iz konceptualnega okvira krimigracij, ki analizira učinke povezovanja in zlitja kazenskega prava in upravljanja migracij. Posledice niso samo kršitve človekovih pravic in izključevanje, kriminalizacija prosilcev za mednarodno zaščito, rasno profiliranje, nasilje na mejah ter množično umiranje migrantov na poti, ampak tudi nadzor in kriminalizacija tistih, ki z njimi solidarizirajo in jim nudijo osnovno humanitarno pomoč, kar kaže na proces »dvojne dehumanizacije«. EU od leta 2002 zapoveduje penalizacijo pomoči nedokumentiranim migrantom, ne da bi eksplicitno izključevala humanitarno pomoč. V številih državah EU se je – še zlasti po letu 2015 – močno povečalo kazensko sankcioniranje tistih, ki ne nudijo samo zagovorništva in informacij, ampak tudi humanitarno pomoč v najelementarnejšem pomenu. Nevladne iniciative so, ker naj bi spodbujale nezakonite migracije, obdolžene spodkopavanja interesov in varnosti evropskih držav. Nekatere desne vlade ožijo tudi zakonite podlage za delovanje civilne družbe. Z namenom globljega vpogleda v dinamiko in posledice krimigracijskih procesov na področju pomoči migrantom je avtorica skupaj s študentko Arijano Radić med novembrom 2017 in majem 2018 izvedla deset kvalitativnih intervjujev s člani različnih nevladnih organizacij ali bolj neformalno organiziranih iniciativ. Ugotovila je, da nadzorovanje in kaznovanje akterjev nevladnih iniciativ, ki poteka kot »krimigracijski kontinuum«, obsega pet tipov praks in politik: diskurzivno kriminalizacijo, birokratsko oženje prostora za državljansko delovanje, prepoved dostopa in možnosti za monitoring, zastraševanje in označevanje »nevarnih« organizacij in oseb ter neposredne spremembe administrativnih in kazenskih predpisov. Kumulativni učinki omenjenih politik in praks reducirajo prostor političnega, človeškega in humanitarnega delovanja ter spontanosti.