Hrvaška bratska zveza, Zajedničar in druga generacija

Prispevek osvetljuje vlogo Hrvaške bratske zveze (HBZ) in njenega tedenskega glasila Zajedničar pri krepitvi etnične identitete druge generacije hrvaških priseljencev v ZDA. Prikazani so vzroki zaupanja članstva HBZ po prvi svetovni vojni ter strategija vodstva HBZ za pridobivanje novih članov. Osnovni podatki, ki jih avtor ob uporabi drugih virov analitično obravnava v svoji študiji, se v veliki meri naslanjajo na časopisne članke v omenjenem glasilu od leta 1928 do 1936.

Prispevek obravnava vpliv Zajedničarja, glasila Hrvaške bratske zveze (HBZ), na razvoj etnične identitete druge generacije hrvaških priseljencev v ZDA. Leta 1894 se je začel proces združevanja hrvaških bratskih podpornih društev, katerega cilj je bil oblikovanje "hrvaško ameriške" identitete. Do začetka dvajsetih let je HBZ kot rezultat takšnega združevanja obsegala že okoli 60.000 odraslih članov in 30.000 otrok, organiziranih v več kot 900 podružnicah širom ZDA. Proti koncu dvajsetih let pa so se morali voditelji HBZ soočiti s problemom upadanja članstva. Članstvo HBZ so po prvi svetovni vojni sestavljali predvsem starejši priseljenci, vse številnejši pripadniki druge generacije pa so zaradi močnega vpliva ameriških javnih medijev ter zaradi boljših pogojev socialnega zavarovanja s strani njihovih ameriških delodajalcev izgubljali interes za včlanjevanje v podružnice HBZ.

Da bi pridobili čimveč novih članov iz vrst mladih, so voditelji HBZ ustanovili "angleško govoreče podružnice" in angleški del Zajedničarja tedenskega glasila HBZ. Obe novosti sta spodbujali prepletanje tradicionalne hrvaške kulture z ameriško. Angleško govoreče podružnice so organizirale športne in zabavne dejavnosti, kakršne so bile tedaj priljubljene med ostalimi Američani, poleg tega pa so organizirale tečaje hrvaškega jezika, poučevale hrvaško zgodovino in zemljepis ter oživaljale hrvaške ljudske pesm i in družabne igre. Angleški del Zajedničarja je poročal mladim bralcem o kulturnih in športnih aktivnostih angleško govorečih podružnic. Uspeh takšne strategije sta zavirali dve okoliščini: odpor prve generacije članov H BZ proti omenjenim novostim in nastop ekonomske krize v ZDA. Starejša generacija hrvaških Američanov, k i se je spričo težkega gospodarskega položaja s trdim delom bojevala za golo preživetje, ni imela razumevanja za "neresne" interese mlade generacije. Delovanje angleško govorečih podružnic HBZ in angleški del Zajedničarja sta po njihovem

mnenju spodbujala tratenje časa njihove mladine za športne in zabavne igre ter jih odvračala od hrvaškega jezika in kulture. Takšne ugovore pa je kmalu zadušil uspeh nove strategije pri novačenju članstva HBZ, saj so angleško govoreče podružnice pritegnile na tisoče novih članov.

Drugo oviro pri krepitvi HBZ je povzročila ekonomske kriza v ZDA, zaradi česar številni člani H BZ niso več mogli plačevati članarine. Del razvojne strategije HBZ, katere namen je bil pridobivanje novih članov, je bila vključitev političnega delovanja v podružnice HBZ in v glasilo Zveze. Zajedničar je podpiral boj delavskih sindikatov proti brezposelnosti, zmanjševanju plač, novim pritiskom na delavce in diskriminaciji v kadrovski politiki. Angleški del Zajedničarja je seznanjal bralce z delavsko problematiko v različnih industrijah ter objavljal teoretične utemeljitve sindikalnega gibanja. Pripadniki druge generacije hrvaških Američanov, ki so bili sredi tridesetih let večinoma že zaposleni in so se soočali z enakimi problemi preživetja kot njihovi starši, so se zdaj množično včlanjevali v HBZ, saj jim je Zveza ponujala eno od poti organiziranega boja za izboljšanje položaja delavskega razreda.

Uspeh strategije krepitve članstva HBZ je bil očiten: od 50000 članov, kolikor jih je Zveza obsegala v začetku leta 1934, se je število članov povečalo na skoraj 100000 do druge svetovne vojne.