Od beguncev do priseljencev: izzivi preseljevanja Slovencev v Argentino v času po drugi svetovni vojni

Avtorica obravnava zgodovinski primer prisilnih migracij, ki je sicer dobro dokumentiran v nacionalnih migracijskih študijah, a še vedno nimamo natančnejšega vpogleda v pogoje vstopa za slovenske povojne begunce in kasnejše priseljence v Argentini. V članku so v ospredju položaj in izkušnje posameznika z orisom begunske poti Bare Remec od njenega bega maja 1945 do naselitve v Argentini leta 1948. Subjektivna izkušnja je postavljena nasproti uradni argentinski priseljenski politiki tistega časa, zlasti z vidika pogojev prihoda in naselitve. V ospredju analize so politični, ideološki in verski dejavniki, pa tudi osrednji politični odločevalec tistega časa v Argentini, Juan D. Peron.
Ključne besede: begunci, imigracijska politika, Argentina, begunska taborišča, slovenska diaspora

V nacionalnih migracijskih študijah je naseljevanje slovenskih povojnih beguncev v Argentini še posebej dobro dokumentirano, vendar pa še vedno nimamo natančnejšega vpogleda v same pogoje vstopa v Argentino za slovenske povojne begunce. Avtorica se v prispevku osredotoča na okoliščine in vzgibe posameznikov, ki so se ob koncu druge svetovne vojne odločili za beg iz Slovenije (kot dela Jugoslavije), ter na kasnejše subjektivne izkušnje razselitve in morebitne ponovne naselitve. Po drugi svetovni vojni je takratno Jugoslavijo zapustilo 20.000–30.000 slovenskih prebivalcev, ki so se v strahu pred novo, komunistično oblastjo zatekli v Avstrijo, Italijo in celo Nemčijo. Po tragični prisilni repatriaciji večinoma domobranskih vojakov v Jugoslavijo in njihovem izvensodnem poboju je več tisoč civilistov, predvsem družin, starejših ljudi, intelektualcev, kmetov in študentov še nadaljnja dve do tri leta, nekateri še dlje, ostalo v begunskih taboriščih kot razseljene osebe. Med temi begunci je bila tudi slikarka Bara Remec z družino.
V članku so v ospredju položaj in izkušnje posameznika, konkretno begunska pot Bare Remec in njene družine ob koncu druge svetovne vojne, od njihovega bega maja 1945 do naselitve v Argentini leta 1948. Avtorica je subjektivno izkušnjo, kot jo je lahko zabeležila na osnovi različnih pisnih in ustnih naracij, postavila nasproti uradni argentinski priseljenski politiki tistega časa, zlasti z vidika pogojev prihoda in naselitve. Kot ključne akterje pri procesu preselitve v Argentino je opredelila majhno skupino slovenskih nacionalistov, človekoljubov in entuziastov, predvsem iz vrst duhovnikov in politikov v pregnanstvu, ter samega predsednika Argentine Juana D. Perona.
Glavne ugotovitve so, da so bile priseljenske politike tudi v Argentini podobno restriktivne kot v ostalih tradicionalnih priseljenskih državah, predvsem v Severni Ameriki in Avstraliji, a da so bili učinki teh politik drugačni zaradi odločitve samega predsednika Juana D. Perona, ki je priseljence sprejel ob vztrajnem lobiranju slovenskega duhovnika Janeza Hladnika. Glede na uradno veljavno priseljensko politiko Argentine slovenski razseljenci iz evropskih begunskih taborišč ne bi mogli nikoli vstopiti v to južnoameriško državo. Tudi ostale, povsem organizacijske in izvedbene okoliščine (neaktivnost mednarodne skupnosti, naklonjenost zmagovalcev vojne repatriaciji v Jugoslavijo, draga pot čez ocean, pomanjkanje politične volje) so govorile proti takšnemu poteku dogodkov. Tako je imelo ključno vlogo pri ustvarjanju sprejemljivih in odprtih pogojev za vstop slovenskih beguncev v Argentino tako imenovano »ljudsko gibanje« za preselitev na obeh straneh Atlantskega oceana, v Rimu in Buenos Airesu. Avtorica trdi, da je predsednik Peron zaobšel veljavne restriktivne politike priseljevanja v tistem obdobju, pri čemer so veliko vlogo pri odločanju argentinske vlade o dovoljenju za sprejem odigrale ključne značilnosti te relativno majhne skupine beguncev v Argentini (protikomunizem, katolištvo, maloštevilnost in celo naklonjenost totalitarizmu).