Pandemija bolezni Covid-19 in razmišljanja o pomenu strategij reintegracije vračajočih se delavcev migrantov

Namen študije je analizirati težave z reintegracijo, s katerimi se srečujejo indonezijski delavci migranti. Študija je bila narejena s kvalitativnim pristopom v okrožju Indramayu v Indoneziji. Avtorji so podatke pridobili od delavcev migrantov, ki so se vrnili v času pandemije, posrednikov in uslužbencev indonezijske agencije za zaščito delavcev migrantov (BP2MI) ter jih opisno analizirali. Rezultati so pokazali, da se migranti povratniki srečujejo s težavami, kot so nezmožnost upravljanja z nakazili, slabe odločitve glede investicij ter nezmožnost ukvarjanja s poslom. Potrebna je celovita politika reintegracije migrantov, od obdobja pred njihovim odhodom do njihove vrnitve v državo izvora.
Ključne besede: delavci migranti, pandemija Covid-19, Indonezija, povratne migracije

Pandemija bolezni Covid-19 je različno vplivala na življenja ljudi skoraj po vsem svetu, vključno s področjem zaposlovanja. Delavci migranti kot del globalne delovne sile so se soočali s težavami pri zaposlovanju. Indonezija je druga največja država izvoznica delavcev migrantov v jugovzhodni Aziji. Zaradi družbenih omejitev in vse slabših gospodarskih razmer v ciljnih državah se je povečalo število odpovedi pogodb o zaposlitvi, kar je povzročilo rast števila indonezijskih povratnikov. Številni delavci migranti, ki so se med pandemijo vrnili v svoje vasi, so bili tako v ekonomskem kot v socialnem smislu nepripravljeni. Razprava o strategijah reintegracije je pomembno vprašanje. Nepripravljenost migrantov na vrnitev na svoja izvorna območja lahko povzroči pritisk na podeželsko gospodarstvo ter s tem povečanje števila revnih. Na individualni ravni je uspešnost ekonomske reintegracije odvisna od volje in pri­pravljenosti migrantov za vrnitev. Namen te študije je analizirati težave, s katerimi se soočajo indonezijski delavci migranti, ki so se med pandemijo vrnili domov.
V študiji sta bila uporabljena kvalitativni pristop in tehnika študije primera. Izvedena je bila v indonezijskem okrožju Indramayu, eni največjih enklav delavcev migrantov. Podatki so bili zbrani s pomočjo poglobljenih intervjujev s 14 delavci migranti, ki so se vrnili med pandemijo bolezni Covid-19, z uslužbenci agencije BP2MI, z uradniki podokrožij Kroya in Juntinyuat, s posredniki oziroma sponzorji ter s tremi potencialnimi migranti, ki so preložili svoj odhod iz države. Zbrani podatki so bili nato transkribirani v indonezijščino in analizirani s programsko opremo Nvivo 12 Plus.
Rezultati so pokazali, da so se indonezijski delavci migranti, ki so se vrnili v državo med pandemijo bolezni Covid-19, soočali s številnimi težavami, povezanimi z njihovo željo in pripravljenostjo na ponovno vključitev v gospodarske dejavnosti v vasi, vključno z 1) nezmožnostjo upravljanja z nakazili; 2) pomanjkanjem želje oziroma motivacije za ponovno življenje v vasi ter 3) nezmožnostjo poslovnega udejstvovanja. Glede na opisane težave je potrebna celovitejša politika za povečanje zmogljivosti na področju človeških virov, zlasti na osrednjem območju delavcev migrantov.
Potencialni delavci migranti in njihove družine morajo biti motivirani za ozaveščanje o zagotavljanju preživetja v prihodnosti, da imajo jasne cilje in načrte za maksimiranje svojih ekonomskih in socialnih nakazil. Za zagotovitev ustreznega dodeljevanja nakazil po potrebi je pomembna finančna pismenost delavcev migrantov in skupnosti, ki prejema nakazila. Za uspešno reintegracijo povratnikov je potrebno tudi sodelovanje različnih akterjev pri vzpostavljanju ekosistema, ki lahko spodbuja trajnostno reintegracijo. Prav tako je pomembno spodbujati upokojene delavce migrante k vodenju produktivnih poslovnih dejavnosti, vključno s kmetijstvom. Poleg aktivnosti za tehnično usposabljanje za izboljševanje znanja in veščin je za njihovo samostojno življenje potrebno tudi mentorstvo. Upokojeni delavci migranti pa potrebujejo tudi pomoč pri vzpostavljanju mrež za krepitev socialnega kapitala pri poslovnih dejavnostih.