Mešane migracije po talibanskem prevzemu oblasti v Afganistanu: zmogljivosti države in percepcije javnosti v Bolgariji

Cilj prispevka je analizirati odnos prebivalcev Bolgarije do prišlekov ter zmožnosti Republike Bolgarije za upravljanje mešanih migracij v okoliščinah talibanskega prevzema oblasti v Afganistanu. V ta namen je bila opravljena raziskava javnega mnenja v mestih Harmanli in Sofija, v katerih se nahajajo štirje izmed petih centrov za registracijo in sprejem migrantov v Bolgariji. Avtorja argumentirata, da vzroki za težave države pri spoprijemanju s povečanim prihodom migrantov in njihovo potencialno integracijo ležijo predvsem v dozdevnem zavračanju države, da bi pri tem zavzela proaktivno držo, ter v pomanjkanju komunikacije z lokalnim prebivalstvom, zlasti na območjih, kjer se nahajajo centri za registracijo in sprejem.
Ključne besede: begunci, prosilci za azil, migracije, oboroženi spopadi, lokalne percepcije, Afganistan

Povečana negotovost v različnih državah in območjih po svetu se pogosto povezuje s povečevanjem mešanih migracij. Talibanski prevzem oblasti v Afganistanu ni v tem pogledu nikakršna izjema. Ker je v državah članicah EU prišlo do razhajanja mnenj glede begunske in migracijske politike že pri oboroženem konfliktu v Siriji, ne preseneča, da še ena varnostna kriza na Bližnjem vzhodu ni bila sprejeta z navdušenjem. Bolgarija je imela kot država z zunanjo mejo EU glede tega še posebne težave. Talibansko strmoglavljenje vlade v Afganistanu je kljub pandemiji bolezni Covid-19 ter omejitvam potovanj znotraj in med državami po vsem svetu, ki smo jim bili priča v zadnjih dveh letih, povzročilo znatno povečanje prošenj za azil v Bolgariji. Samo v letu 2021 je za azil v tej državi zaprosilo več ljudi kot v celotnem obdobju 2018–2020.
V tej luči avtorja študije analizirata zmožnost države za spopadanje s povečanim prihodom migrantov, vključno z integracijo beguncev. Pri tem zagovarjata stališče, da se Bolgarija še vedno sooča s precejšnjimi težavami na tem področju, kar je mogoče razumeti kot hudo opustitev dolžnosti, zlasti z vidika tako imenovane begunske in migrantske krize sredi prejšnjega desetletja.
Avtorja navajata, da v času pisanja prispevka na splošno niso bile pripravljene nobene posebne strategije ali podobni dokumenti na nacionalni ravni, ki bi obravnavali problematiko beguncev in migrantov po talibanskem prevzemu oblasti v Afganistanu. Poleg tega so bile na področju integracije prišlekov nevladne organizacije aktivnejše od državnih organov.
V takšnih okoliščinah je ključnega pomena odnos lokalnega prebivalstva do prišlekov. Rezultati študije, izvedene na to temo, kažejo predvsem na slabo komunikacijo med državo in lokalnim prebivalstvom ter na nejasno vlogo državnih organov pri soočanju z velikim migracijskim pritiskom na svojih mejah. Avtorja trdita, da je nepripravljenost države, da bi prevzela pobudo in zavzela proaktivno vlogo pri ustreznem upravljanju mešanih migracij, negativno vplivala na percepcije bolgarskih državljanov, ki živijo v Harmanliju in Sofiji (kjer se nahajajo štirje izmed petih centrov za registracijo in sprejem migrantov v Bolgariji).Vse našteto lahko vodi v porast populizma, do česar je v nedavni preteklosti že prišlo. Zato je nujno oblikovati nov pristop do prosilcev za azil in lokalnega prebivalstva, ki bo okrepil in postavil v ospredje ključno vlogo države pri integraciji beguncev.