Zakonodajni in pravosodni odzivi na »begunsko krizo« v Sloveniji in Avstriji: primerjalna perspektiva

Avtorica primerja ključne normativne pristope k obravnavanju »begunske krize« v obdobju 2015–2016 ter odzive sodstva na te pristope v Sloveniji in Avstriji. K temu pristopi s primerjavo statističnih podatkov na področju azila, najpomembnejših zakonodajnih sprememb, ki odražajo populistične odzive na »begunsko krizo«, ter odgovorov sodišč na te spremembe in odzive. Analiza je kvalitativna in temelji na izbranih primerih najpomembnejših zakonodajnih sprememb. Članek upošteva populistični kontekst teh sprememb, kot ga razumejo politologi. Ti pokažejo, da se je s krizo pojavil tudi nov val populizma – populistično označevanje migrantov kot Drugih.
Ključne besede: »begunska kriza«, ustavno sodišče, Slovenija, Avstrija, populizem

Avtorica primerja ključne normativne pristope k obravnavanju »begunske krize« v obdobju 2015–2016 ter odzive sodstva na te pristope v Sloveniji in Avstriji. K analizi pristopi s primerjavo statističnih podatkov na področju azila, najpomembnejših zakonodajnih sprememb, ki odražajo populistične odzive na »begunsko krizo«, ter odgovorov sodišč na te spremembe in odzive. Analiza je kvalitativna in temelji na izbranih primerih najpomembnejših zakonodajnih sprememb. Članek upošteva populistični kontekst teh sprememb, kot ga razumejo politologi, ki so kritični do avtoritarnih in nacionalističnih vrst populizmov. Ti pokažejo, da se je s krizo pojavil tudi nov val populizma – populistično označevanje migrantov kot Drugih, ki se je odražalo in se še odraža v idejah o drastičnem zapiranju državnih meja, sprejemanju skrajno restriktivne zakonodaje in kolektivnem izganjanju migrantov iz države. V tem kontekstu se avtorica osredotoči na primerjavo sprememb zakonodaje v Sloveniji in Avstriji, ki so bile sprejete po t. i. begunski krizi v letih 2015/16. V obeh državah se je politika na begunsko krizo zaradi javnega mnenja odzvala s sprejetjem novih predpisov, ki bi državnim institucijam omogočili, da bi po prihodu določenega števila prosilcev za mednarodno zaščito omejile dostop do učinkovitega azilnega postopka. Obe sta sprejem zakonodaje utemeljevali z neke vrste »izrednimi razmerami«, ne da bi jih izrecno poimenovali s tem nazivom, v obeh državah pa so bile te zakonske določbe v nasprotju s pravom EU in mednarodnim pravom. V Sloveniji je to izrecno potrdilo ustavno sodišče, v Avstriji pa so ukrepe kot pravno problematične označili različni pravni strokovnjaki, medtem ko se avstrijsko ustavno sodišče o njih ni izreklo, saj jih tudi nihče ni izpodbijal. Izpodbijanje navedenih določb avstrijske zakonodaje bi bilo vsekakor smiselno, saj je postopek ustavne presoje v Sloveniji pokazal, da v prid temu govori vrsta strokovnih argumentov s področja prava mednarodne zaščite. A kot je pokazal primer v Sloveniji, tudi uspešna ustavna zavrnitev določb ni zagotovilo za preprečevanje učinkovanja protiustavnih ureditev. Slovenski zakonodajalec je namreč nekaj let po izdani odločbi ustavnega sodišča razveljavljene določbe v skoraj identični obliki sprejel še enkrat. To sproža številna vprašanja o učinkovitosti varstva ustavnih pravic v obeh državah, o načelih delitve oblasti in o učinkovitosti sodstva. V nobeni od držav sicer zakonodajni ukrepi niso bili aktivirani in uporabljeni v praksi, ostajajo pa veljavni in na voljo državnim organom obeh držav. Medtem ko med ukrepi obstajajo očitne podobnosti, pa so dejanski družbeni konteksti, v katerih so bili sprejeti, povsem različni. Drži, da se Avstrija in Slovenija nahajata na isti begunski poti od jugovzhoda proti severozahodu, toda statistični podatki za obe državi kažejo zelo različno sliko. Medtem ko je med 1. januarjem 2015 in 31. decembrom 2020 v Avstriji za azil zaprosilo 196.767 ljudi, jih je v Sloveniji v istem obdobju zaprosilo samo 13.305.