Repatriacija slovenskih državljanov v obdobju omejevanja mobilnosti zaradi pandemije bolezni Covid-19

Repatriacija zaradi izbruha pandemije Covid-19 je bila najobsežnejša pomoč pri vračanju v zgodovini Slovenije. Članek raziskuje odzivnost vlade na negotovosti in socialna tveganja, s katerimi so se soočali državljani, ki so med izbruhom pandemije Covid-19 obtičali v tujini. Temelji na pregledu poročil na ravni EU in nacionalni ravni, na kvalitativni analizi medijskih virov ter na intervjujih s strokovnjaki. Avtorici izpostavljata pomanjkanje podrobnih sistemskih smernic o transnacionalni socialni zaščiti v kriznih razmerah in trdita, da lahko uspeh pri repatriaciji slovenskih državljanov v veliki meri pripišemo ad hoc ukrepom, ki jih je izvedlo visoko motivirano in iznajdljivo konzularno osebje.
Ključne besede: pandemija Covid-19, omejitev mobilnosti, repatriacija, konzularna pomoč, Slovenija

Članek raziskuje odzivnost vlade na negotovosti in socialna tveganja, s katerimi so se soočali državljani, ki so med izbruhom pandemije Covid-19 obtičali v tujini zaradi zapor mej in omejevanja mobilnosti. Temelji na pregledu poročil na ravni EU in nacionalni ravni, na kvalitativni analizi medijskih virov ter na intervjujih s tremi strokovnjaki: vodjo konzularne službe, predstavnikom nevladne organizacije za pomoč delavcem migrantom ter predstavnikom Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Članek obravnava obdobje med februarjem in aprilom 2020, s čimer sovpada z obdobjem razglasitve epidemije in delovanja konzularne krizne celice na Ministrstvu za zunanje zadeve. Avtorici izpostavljata pomanjkanje podrobnih sistemskih smernic o transnacionalni socialni zaščiti v kriznih razmerah in trdita, da lahko uspeh pri repatriaciji slovenskih državljanov v veliki meri pripišemo predvsem ad hoc ukrepom, ki jih je izvedlo visoko motivirano in iznajdljivo konzularno osebje. Podrobneje so opisani postopki vzpostavitve konzularne krizne celice, ki je delovala z namenom nudenja informacij in pomoči Slovencem in drugim državljanom v tujini ter njihovim svojcem v Sloveniji. Analizirani so številni izzivi, s katerimi se je soočalo konzularno osebje ob odsotnosti jasnih in podrobnih smernic delovanja, ter načini urejanja vračanja – tudi s pomočjo osebnih poznanstev in omreženosti konzularnega osebja. Članek ugotavlja, da so bile aktivnosti konzularnega osebja v Sloveniji s strani ljudi ocenjene zelo dobro, vendar pa na normativni ravni ni bila pripravljena poglobljena analiza, ki bi služila kot osnova za pripravo podrobnega načrta za delovanje v primeru novih kompleksnih globalnih kriz.