Pandemija v sistemu za sprejem azilantov v Trentu. Subjektivnosti, izgubljene v »zdravju ustanove«

Prispevek je nastal na podlagi raziskave, opravljene v prvih mesecih epidemije bolezni Covid-19 V njem avtorice raziskujejo, kako so omejitve, sprejete iz varnostnih razlogov, vplivale na vsakodnevno življenje skupine prosilcev za azil in upravičencev do zaščite, ki bivajo v azilnem sprejemnem sistemu v italijanskem mestu Trento. S pomočjo intervjujev razkrivajo, kako se je »zdravje ustanove« včasih vzdrževalo na račun zdravja posameznikov – z omejevanjem njihovih socialnih stikov izven sprejemnih prostorov, s tem pa tudi njihovih možnosti za to, da bi se podali na pot samostojnosti.Ključne besede: prosilci za azil in upravičenci do zaščite, pandemija bolezni Covid-19, sprejemni sistem, neodvisnost, »zdravje ustanove«

V prvih mesecih pandemije bolezni Covid-19 so se avtorice prispevka kot socialne delavke, aktivistke in raziskovalke odločile raziskati, kako so omejitve, uvedene iz varnostnih razlogov, vplivale na vsakodnevna življenja in prizadevanja za samostojnost skupine prosilcev za azil in upravičencev do zaščite v različnih sprejemnih centrih v italijanskem mestu Trento. Članek temelji na vrsti intervjujev, ki so jih avtorice leta 2020 opravile s petnajstimi moškimi in eno žensko iz afriških in azijskih držav, starimi med 25 in 35 let, ki so med prvo fazo pandemije bivali v centrih za sprejem azilantov v Trentu. Z raziskavo so med drugim ugotovile, da so intervjuvanci doživljali protislovno »kolektivno izolacijo«, v kateri je bilo zdrave posameznikov neizogibno pogojeno z zdravjem ustanove. Glede na to povezavo so bila v kolektivnem prostoru sprejemnih centrov vzpostavljena nova pravila in vedenja. Kljub temu pa njihova raziskava razkriva, da tistim, ki so jim bila nova pravila namenjena, ta še zdaleč niso bila jasna in razumljiva. Ta negotovost, skupaj z zavedanjem, da so z bivanjem v skupinskih prostorih bolj izpostavljeni virusu, je med intervjuvanci vzbujala tesnobo in nezaupanje, a kljub ti niso izražali skupinskih zahtev. Poleg tega se je po besedah intervjuvancev »zdravje ustanove« ohranjalo na račun zdravja posameznikov, hkrati pa so potrebe sprejemnih ustanov prevladale nad potrebami posameznikov. Intervjuvanci dejansko niso mogli zaprositi za posebno socialno pomoč, saj so že bili deležni storitev sprejemnega sistema (npr. kuhanih obrokov). V primerjavi z zunanjim svetov so bili intervjuvanci prisiljeni upoštevati strožje omejitve svobode gibanja, ali pa so se zaradi teh omejitev znašli v položaju »neželenih socialnih stikov«, s čimer so izgubili možnost aktivnega »srečevanja«, ki ga vidijo kot temeljni sestavni del odnosov s svojimi tovariši izven sprejemnih prostorov. Kot je povedala večina intervjuvancev, so morali prekiniti izobraževalne in zaposlitvene procese, ki so jim bili v pomoč pri osamosvajanju od centrifugalnih in homologacijskih silnic sprejemnih prostorov. V tem smislu se zdi, da so se s pandemijo koronavirusa še okrepile bistvene značilnosti sistema za sprejem azilantov, zaradi česar so slednji, skupaj z upravičenci do zaščite, postali še bolj ranljivi, njihova že tako negotova pot proti samostojnosti pa se je še upočasnila.