Priseljenci in pandemija v vodilni regiji severne Italije: vprašanje položaja

Članek obravnava vpliv pandemije na priseljence na enem izmed gospodarsko najrazvitejših območij v severni Italiji. S kvalitativnim pristopom avtor je izpostavil tako učinke na tradicionalne dimenzije vključenosti, kot sta delo in stanovanje, kot tudi perspektive mlajših generacij, kot sta izobraževanje in prehod v odraslost. Rezultati so pokazali, da je slab socialni položaj priseljencev močno in selektivno vplival na njihov odziv na pandemijo. Študija je pokazala tudi na močno erozijo socialnega kapitala priseljencev ter na potrebo po strategijah za njegovo krepitev.
Ključne besede: pandemija, Italija, priseljenci, socialni kapital, neenakosti

Pandemija v severnoitalijanskih deželah je močno vplivala na priseljensko prebivalstvo. Čeprav gre za gospodarsko najrazvitejše regije v državi, je bila tam strukturna šibkost, ki je prizadela priseljence, v dvoletnem obdobju pandemije še hujša. V študiji je bil uporabljen kvalitativni pristop in je bila izvedena v Benečiji, eni izmed najrazvitejših regij v severni Italiji. Študija je pokazala, da je pandemija močno vplivala tako na zgodovinske dimenzije vključenosti priseljencev, kot je delo, kot tudi na dimenzije, ki so povezane zlasti s prihodnostjo novih generacij, kot je npr. šolanje. V obdobju pandemije so se pojavljale težave pri zagotavljanju informacij o tem, kaj se dogaja, prihajalo je do izločanja najšibkejših akterjev na trgu dela, poslabšale pa so se tudi delovne razmere, predvsem v smislu zaščite pred nevarnostjo okužbe. Poleg tega je s pandemijo postal še bolj pereč dolgoletni stanovanjski problem. Pandemija je tudi poglobila neenake pogoje otrok priseljencev, zlasti med zaprtjem šol in učenjem na daljavo. Zaradi manj dinamičnega in bolj zaprtega trga dela se je za generacije mladostnikov tujega porekla poslabšal prehod v odraslost. Težave, s katerimi so se soočali priseljenci, so večinoma reševali s pristopom od spodaj navzgor, kar kaže na tradicionalno pomanjkanje strategije v italijanskem odzivu na migracije. Zaključimo lahko torej, da je bil obseg težav, s katerimi so se priseljenci spopadali med pandemijo, odvisen predvsem od socialnega kapitala, ki so ga imeli. Mnogi med njimi so zaradi prekarne narave svojega položaja izgubili svoj socialni kapital. Potrebno je opredeliti nove strategije za okrepitev tega socialnega kapitala. Treba bo izboljšati kakovost informacij in tako poskrbeti, da bodo imeli priseljenci na voljo boljše življenjske in delovne pogoje. Nenazadnej pa bi morali imeti tudi otroci več možnosti za učinkovito šolanje, da kasneje ne bodo živeli v enakih pogojih kot njihovi starši. Samo tako bo lahko prispevek priseljencev v celoti prepoznan.