Razblinjene sanje in povratek domov: bangladeški delavci migranti v Svetu za sodelovanje v Zalivu med pandemijo bolezni Covid-19

Odkar se je začela pandemija bolezni Covid-19, se je veliko bangladeških migrantov že vrnilo domov, še mnogim drugim pa grozi repatriacija. Avtorji na podlagi kvalitativne raziskave, opravljene z bangladeškimi migranti, ki so se vrnili iz držav Sveta za sodelovanje v Zalivu, analizirajo izkušnje bangladeških delavcev v tujini med pandemijo, da bi bolje razumeli, zakaj so se ti migranti vrnili v svojo matično državo. Pri tem sta bili njihovi glavni raziskovalni vprašanji, kako je Covid-19 vplival na vsakodnevna življenja bangladeških delavcev v državah Sveta za sodelovanje v Zalivu ter v kolikšni meri je njihovo vračanje domov povezan s pandemijo bolezni Covid-19.
Ključne besede: Covid-19, omejitev gibanja, bangladeški delavci, Svet za sodelovanje v Zalivu, povratne migracije

Odkar se je začela pandemija bolezni Covid-19 se je veliko bangladeških migrantov že vrnilo domov, še mnogim drugim pa grozi repatriacija iz držav Sveta za sodelovanje v Zalivu (angl. Gulf Cooperation Council – GCC). Avtorji na podlagi kvalitativne raziskave, opravljene z bangladeškimi migranti, ki so se vrnili iz držav Sveta za sodelovanje v Zalivu, analizirajo izkušnje bangladeških delavcev v tujini med pandemijo, da bi bolje razumeli, zakaj so se ti migranti vrnili v svojo matično državo. Raziskava je pokazala, da je izbruh Covid-19 negativno vplival na ekonomsko in duševno blaginjo bangladeških delavcev migrantov z nizkimi dohodki v državah GCC. Čeprav so skoraj vse države GCC striktno izvajale omejitev javnega gibanja, zaprle delovna mesta in spremenile naselja migrantov v območja z omejenim gibanjem, niso zagotovile osnovne infrastrukture za delavce migrante. Delodajalci so sledili načelu »brez dela ni plačila« in prenehali izplačevati plače, migranti pa niso bili upravičeni do zajamčenega dohodka ali nadomestila za brezposelnost. Preživljati so se morali z izposojanjem denarja in s pomočjo občasnih programov pomoči v hrani, ki so jih izvajali lokalne dobrodelne organizacije in lokalni prebivalci. Poleg teh ekonomskih stisk so migranti trpeli tudi za depresijo zaradi nevarnosti okužbe s koronavirusom, saj so živeli v prenatrpanih prostorih brez ustreznega prezračevanja ali ustreznega dostopa do vode in sanitarnih sredstev. Zato so se po petih do sedmih mesecih čakanja na nadaljevanje dela, ko jim je zmanjkalo sredstev za preživljanje, odločili, da se vrnejo v svoje domače države, čeprav so imeli veljavne vizume in pogodbe o zaposlitvi.
Čeprav je moralo veliko migrantov prodati svoje imetje ali si izposoditi denar za plačilo odhoda na delo v tujino, so se iz držav GCC vrnili praznih rok. Ti povratniki so edini člani svojih družin, ki opravljajo plačano delo, in njihovi družinski izdatki so v celoti odvisni od njihovih nakazil iz tujine. Zdaj živijo v zelo težkih razmerah, saj v Bangladešu zaradi omejenega lokalnega trga dela ter razširjene brezposelnosti in podzaposlenosti ne morejo priti do zadostnih sredstev za preživljanje. Poleg tega zdaj v svoji domovini zelo težko najdejo nove načine za preživljanje, ki bi ustrezali njihovim znanjem in veščinam, ki so jih pridobili v državah GCC. Prav tako nimajo zadostnih prihrankov za naložbo v malo podjetje. Po drugi strani pa se migranti, ki so ostali v ciljnih državah, soočajo z različnimi krizami, na primer s strahom pred izgubo zaposlitve in prisilno vrnitvijo domov, zmanjšanjem dohodka ter pomanjkanjem ustrezne zdravstvene oskrbe in socialnovarstvenih prejemkov. Na splošno so izsledki raziskave pokazali, da je pandemija bolezni Covid-19 na delo migrantov vplivala na zelo raznolike in kompleksne načine.