Repatriacija ali vrnitev prebežnikov? Tekmovanje za begunce hladne vojne, 1955–1956

Članek predstavlja odziv skupnega zastopništva izgnancev hladne vojne (znanega pod imenom Assembly of Captive European Nations, ACEN – Skupščina evropskih narodov v ujetništvu) na kampanjo repatriacije, ki jo je Moskva izvedla leta 1955. V središče pozornosti postavlja politične dejavnosti izgnancev, ki so jih podpirale ZDA pod okriljem Odbora svobodne Evrope (angl. Free Europe Committee). Leto 1955 je zanimivo obdobje, ko sta glavna nasprotnika hladne vojne uporabljala migracije kot orodje za uresničevanje svojih političnih ciljev. Članek na poljskem primeru obravnava dejavnosti političnih izgnancev v kontekstu ameriških programov za pridobitev prebežnikov iz sovjetskega bloka in odgovora Washingtona na sovjetsko kampanjo demoralizacije ubežnikov.
Ključne besede: kampanja repatriacije, hladna vojna, politični izgnanci, Skupščina evropskih narodov v ujetništvu

Leta 1955 so režimi v vzhodni in srednji Evropi, ki jih je nadzirala Sovjetska zveza, pod vodstvom Moskve začeli s tako imenovano kampanjo repatriacije. Ta je vključevala propagando po radiu in v tisku, spodbude za vračanje, kot so bile amnestije, pa tudi izsiljevanje in prisilo. Glede na to, da bi lahko vrnitev političnih izgnancev potencialno spodbudila ponoven vzpon domače opozicije v državah srednje in vzhodne Evrope (ki je bila v času stalinizma zatrta), je treba poiskati dejanske razloge za motivacijo vzhodnega bloka. Kot so to pravilno ugotavljali izgnanci v 1950. letih in kot to potrjuje tudi komunistična arhivska dokumentacija, ki je na voljo od poznih 1990. let, je bil cilj sovjetske kampanje repatriacije uničiti politična in kulturna središča izgnancev na Zahodu ter oslabiti odločenost Zahoda, da ponovno vzpostavi svobodo in demokracijo v vzhodni in srednji Evropi. Kot taka je kampanja povečala interes za dejavnosti skupnosti izgnancev v »svobodnem svetu«, zaradi česar sta se povečali prepoznavnost in naklonjenost tako pospešitvi procesa ponovne naselitve beguncev kot tudi podpiranju političnih in kulturnih programov na Zahodu.
Na podlagi te kratke analize kampanje repatriacije oz. vrnitve prebežnikov je mogoče jasno argumentirati tezo, da so bile migracijske politike eno od področij hladnovojnega spopada, pri katerem so imeli politični izgnanci ključno vlogo. Moskva je razumela, da so izgnanci sovražniki, in je želela s kampanjo repatriacije ovirati njihove dejavnosti. Washington, ki je za njih konec 1940. let že poskrbel, je ponovno pokazal interes za njihovo potencialno vlogo v psihološki vojni in je okrepil podporo njihovim dejavnostim. Politični izgnanci so dokazali svojo koristno vlogo kot zastopniki protikomunističnih teženj beguncev v mednarodni sferi in kot posredniki za pomoč beguncem v zahodni Evropi. Poleg tega je mogoče iz primera Poljske sklepati, da je bila mobilizacija izgnanstva z namenom onemogočenja sovjetskega načrta repatriacije za izpustitev predvojnih državljanov Poljske iz ZSSR uspešna. To dokazuje, da so imeli z učinkovitim sodelovanjem s svojimi zahodnimi (predvsem FEC) ter z emigrantskimi in etničnimi partnerji v ZDA in zahodni Evropi tudi precejšen vpliv na politike komunističnih režimov. Ta vpliv izgnanstva je postal oprijemljiv, ko so slednji prisilili Varšavo ne samo k priznanju, da potekajo vračanja iz Sovjetske zveze, temveč tudi k pospešitvi teh prizadevanj. Tako je treba kampanjo za repatriacijo oziroma vrnitev prebežnikov preučevati ob upoštevanju protikomunističnih izgnancev kot akterjev v hladnovojnem spopadu za naklonjenost.