55 / 2022
Miha Zobec
Oblikovanje lojalnosti na obrobjih: Izseljenci iz Julijske krajine in Prekmurja ter prva Jugoslavija
Da bi prikazal odnose med državo in diasporo v kontekstu spreminjajočih mej in političnih sistemov po prvi svetovni vojni, avtor predstavi primera izseljencev iz Julijske krajine in Prekmurja. Medtem ko slovensko govoreče prebivalstvo Prekmurja zaradi dolgotrajnega madžarskega vpliva ni sprejemalo Jugoslavije, so bili slovenski in hrvaški izseljenci iz Julijske krajine navdušeni nad jugoslovansko idejo. Z raziskavo jugoslovanskega zunajteritorialnega narodotvornega procesa in identifikacij izseljencev avtor ugotavlja, da so prekmurski izseljenci ohranjali svojo nenacionalno identiteto, diaspora iz Julijske krajine pa je razvila svojo lastno vizijo jugoslovanske »domovine«.
Ključne besede: sporna ozemlja, odnosi med državo in diasporo, Julijska krajina, Prekmurje, prva Jugoslavija
Več ...
Avtor v prispevku proučuje odnose med izseljenci iz Prekmurja in Julijske krajine ter njihovo jugoslovansko »domovino«, s čimer želi predstaviti zapletene odnose med državo in diasporo v obdobju med obema svetovnima vojnama. S Pariško mirovno konferenco so namesto etnično enotnih nacionalnih držav, kot je bilo pričakovano, nastale države, katerih meje so se le v majhni meri prekrivale z njihovimi etničnonacionalnimi ozemlji. Zato je bilo medvojno obdobje obremenjeno z vprašanji revizionizma meja ter etničnih manjšin. Poleg omejitev priseljevanja, ki so jih postavljale ciljne države, so odnose med državami in diasporo obremenjevale tudi spremembe meja. Ker so bili izseljenci iz Julijske krajine italijanski državljani, izseljenci iz Prekmurja pa so prihajali z območja s stalnim madžarskim vplivom, se je Jugoslavija soočala z velikimi težavami pri naslavljanju teh izseljenskih skupnosti. Ti dve skupini izseljencev se nista razlikovali le po svojem odnosu do Jugoslavije, temveč tudi po svoji družbeni strukturi. Medtem ko je bila za Julijsko krajino značilna tradicija društvenega življenja in izdajanja tiskanih medijev, se je življenje slovensko govorečega prebivalstva v Prekmurju vrtelo v glavnem okoli cerkve.
Posledično so prekmurske izseljence »usmerjali« duhovniki, izseljenci iz Julijske krajine pa so tvorili strukturirano skupnost, ki je izražala različna mnenja, tudi glede Jugoslavije. Vendar pa so si zaradi represivne politike jugoslovanskega diplomatskega zbora kljub podpiranju Jugoslavije na koncu ustvarili alternativne vizije »domovine«. Jugoslavija se je torej izkazala za neuspešno pri vzpostavljanju nadnacionalnih vezi s prekmurskimi izseljenci ter pri pridobivanju naklonjenosti izseljencev iz Julijske krajine. Namesto nadnacionalnih sta ti dve izseljenski skupnosti vzpostavili translokalne in transregionalne povezave, katerih cilj je bil bodisi ohranjanje lokalnih tradicij, kot je to veljalo za prekmurske izseljence, bodisi ozaveščanje o »zasužnjeni« regiji, kar je bila stalna tema komemoracij priseljencev iz Julijske krajine.