»Dvojno izredno stanje« in sekuritizacija humanitarnega pristopa k italijanskemu sistemu sprejemanja med pandemijo

Izbruh koronavirusa je razkril kritičen položaj, do katerega lahko privedejo izolacijski in karantenski ukrepi, uporabljeni na migrantih, ki živijo v prenatrpanih sprejemnih centrih in centrih za pridržanje. Članek obravnava dogajanje v dveh izrednih sprejem­nih centrih (CASs) in v tako imenovanem hotspotu, ki se nahajajo na severu oziroma jugu Italije. Čeprav je humanitarna paradigma še vedno najbolj funkcionalna oblika upravljanja, je posebnost tega zgodovinskega trenutka avtorja spodbudila k razmisleku o kontinuiteti in spremembah, ki jih prinaša. Po njunem mnenju je zdravstvena kriza prispevala h krčenju oskrbe v humanitarnih okoljih na račun krepitve tradicionalnih sekuritarnih rešitev. 
KLJUČNE BESEDE: koronavirus, sistem sprejemanja, migranti, Italija

Leto dni po izbruhu se posledice in vplivi pandemije v družbi kažejo na različne načine. Izbruh koronavirusa je v ospredje postavil družinsko nasilje nad ženskami, izjemno ranljivost najrevnejših, najslabotnejših in ekonomsko marginaliziranih družbenih skupin, radikalno družbeno zapuščenost migrantov in hkratni rasizem. Na kritični položaj migrantov, ki zaradi izolacije in karantene prisilno sobivajo v prenatrpanih sprejemnih centrih in centrih za pridržanje, so opozorile številne nevladne organizacije.
Članek se osredotoča na dogodke, ki so med poletjem in jesenjo 2020 zaznamovali dva Izredna sprejemna centra (CASs) in t. i. hotspot v severni oziroma južni Italiji. Čeprav humanitarna paradigma kot oblika vladanja izjemno dobro funkcionira v proizvodnji »pokornih teles«, je posebnost tega zgodovinskega trenutka, ki ga označuje izredno stanje znotraj izrednega stanja, oba avtorja napeljala k refleksiji o transformacijah, kontinuiteti ter spremembah, ki jih prinaša. Po njuni hipotezi je zdravstvena kriza skrčila obseg oskrbe na humanitarnih območjih (Cutitta 2021) in v nasprotju z obdobjem pred krizo (1.) okrepila bolj tradicionalne sekuritarne rešitve, hkrati pa (2.) okrepila dinamiko izključevanja iz načrtovanja socioekonomske podpore; prav tako so se (3.) okrepili tudi procesi hiperstigmatizacije in kriminalizacije migrantov. Na dveh območjih zbrani etnografski podatki so pokazali na prepletanje in spreminjanje praks in postopkov »pomoči«, »oskrbe« in »nadzora« med pandemijo, hkrati pa so omogočili preverjanje, ali je prišlo do povečanja nadzora. Kritična refleksija zapiranja in karantenskih ukrepov, uveljavljenih v prvih sprejemnih centrih, je avtorjema omogočila ugotavljati kontinuitete in slediti spremembam, ki so jih povzročile izredne zdravstvene razmere.
Študije posameznih primerov po eni strani potrjujejo kontinuiteto procesov marginalizacije, to je, osebe, ki živijo v sprejemnih centrih, narediti neopazne, po drugi strani pa dokumentirajo dramatične spremembe. Opustitev oskrbnih in podpornih ukrepov ter kaznovanje oziroma zapiranje migrantov v Trevisu kot odziv na njihove prošnje ter preobrazba sprejemnega centra v Messini v dejansko kletko, so alarmantni signali. Poleg raziskovanja procesov preoblikovanja upravljanja migracij in represivnih ukrepov, uperjenih proti migrantom v obeh sprejemnih centrih, sta študiji primerov avtorjema omogočili, da sta dokumentirala odziv ljudi v centrih na vse večji nadzor in spremembe. Pobegi iz sprejemnega centra v Messini in protesti v Trevisu dokazujejo, da se njihovi stanovalci kljub zaostrenim življenjskim razmeram ne odrekajo uporu.