54 / 2021
Stefania Spada
Stara retorika in nova sredstva: Karantenske ladje kot sredstvo eksternalizacije
Članek ilustrira in analizira verbalni in institucionalni pristop Italije do migrantov, še zlasti prosilcev za azil, med pandemijo covida-19. Z opisi različnih »vsebinskih faz« in posledičnih institucionalnih dejavnosti prikazuje, kako je zdravstvena kriza zaostrila in celo okrepila že obstoječe pristope in prakse. Aktivnosti prejšnjega leta lahko razumemo kot nadaljnji korak v procesu eksternalizacije meja. Država je z instrumentalizacijo verbalnih in nezakonitih praks izvedla nekakšno deteritorializacijo, ki temelji na uporabi karantenskih ladij.
KLJUČNE BESEDE: prosilci za azil, covid-19, karantenske ladje, retorika, eksternalizacija
Več ...
Članek obravnava verbalni in institucionalni odnos Italije do migrantov, še zlasti prosilcev za mednarodno zaščito, med pandemijo. Na podlagi obnovitve različnih »vsebinskih faz« in posledičnih institucionalnih dejavnosti prikazuje, kako je zdravstvena kriza zaostrila in okrepila uveljavljena razmišljanja in prakse. S postopno etnografsko obnovo sprememb, ki so se odvijale od izbruha zdravstvene krize, dokumentira kontinuitete in prelome s prejšnjim obdobjem. Podatke iz etnografije vsakdanjega življenja, pridobljene z namenom boljšega razumevanja institucionalnega diskurza kakor tudi različnih vsebin, ki prevevajo splošni, vsakdanji diskurz, je avtorica primerjala s splošnejšimi razmišljanji o ukrepih nacionalne politike, usmerjenih v zajezitev migracijskih tokov. Čeprav izvedeni ukrepi izhajajo iz starih stereotipov in neprimernih starih upravljavskih metod, vsebujejo, kar zadeva njihov vpliv na materialne bivanjske razmere prosilcev za mednarodno zaščito, nekatere nove elemente. Pandemija je tako priročen izgovor za nadaljevanje sekuritarnega pristopa, značilnega za izredne razmere, to pa pomeni odmik od standardov, ki jih narekujejo pravni sistemi (nacionalni, evropski, mednarodni), posledično pa tudi oteženo, če že ne kar onemogočeno uresničevanje temeljnih človekovih pravic.
Ukrepi, ki naj bi pripomogli k zajezitvi zdravstvene krize, se zdijo bolj pretveza za okrepitev meja. Če je namen evropskih politik ustvarjanje oziroma povečevanje razdalj med »nami« in »njimi«, so zdravstveni ukrepi za ublažitev pandemije zelo prikladna tema za razmišljanje o kontinuiteti, ki se vleče od obdobja pred izbruhom pandemije do danes. Dejavnosti preteklega leta je mogoče razumeti kot nadaljnji korak v procesu eksternalizacije meja oziroma kot nekakšno deteritorializacijo, temelječo na uporabi karantenskih ladij, katerih namen je izogibanje državne politike zavezanosti mednarodnim in ustavnim obveznostim. V tem smislu lahko karantenske ladje razumemo kot uresničitev ne tako zelo nove zamisli, ki vodi Italijo še dlje po poti zanikanja temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Navsezadnje je pomembno tudi dvojno sporočilo simbolne funkcije zadrževanja migrantov na ladjah; prvo je namenjeno državljanom Italije in se nanaša na sposobnost države, da preventivno odstrani prosilce za mednarodno zaščito, ki jih ima v skladu z logiko »prenašalcev bolezni« za nevarne, drugo sporočilo pa je v smislu zatiranja migracij namenjeno migrantom samim.