Italijanske politike sprejemanja in pandemija: Od izključenosti do zapuščenosti

Članek obravnava vpliv pandemije Covida-19 na upravljanje sprejemnih centrov za begunce in prosilce za azil v Italiji. Na podlagi analize sprememb v politiki sprejemanja v zadnjih letih prikazuje, kako so te v omenjenih centrih med pandemijo vplivale na življenjske razmere beguncev in prosilcev za azil. Rezultati analize poudarjajo predvsem prenatrpane nastanitvene zmogljivosti, odsotnost institucionalnih smernic za obvladovanje položaja, pa tudi prekinitev selitvenih načrtov številnih migrantov. Članek temelji na digitalnih etnografskih tehnikah in telefonskih intervjujih s ključnimi govorci družbenih kontekstov, ki se spremljajo na spletu.
KLJUČNE BESEDE: prosilci za azil, begunci, sistem sprejemanja, pandemija Covida-19, Italija

Članek obravnava vpliv pandemije Covida-19 na upravljanje sprejemnih centrov za begunce in prosilce za azil v Italiji. V uvodu se osredotoča na poglavitne spremembe v italijanskem sistemu sprejemanja, ki so se v zadnjih letih uresničevale predvsem na podlagi Zakonodajnega odloka št. 113/2018. Prvič: odlok močno zmanjšuje obseg finančnih sredstev za sprejemne centre; predvsem zmanjšuje sredstva za individu­alne nastanitve prosilcev za azil, obenem pa spodbuja ustanavljanje centrov z velikim številom migrantov. Drugič: glavna sprememba, ki jo prinaša nova zakonodaja, je strukturno spremenjen dostop do »humanitarne zaščite«, po prejšnjem je bila večina prosilcev za azil upravičena do dovoljenja za bivanje. Ta zakonodajna sprememba za tisoče migrantov pomeni izgon iz italijanskega sistema sprejemanja. Glede na nastali položaj sta se avtorja osredotočila na družbene in politične učinke pandemije, ki so bili zaradi sprejetja nove zakonodaje že tako ali tako zaostrene. Odločilna sprememba v politiki sprejemanja je bila za begunce in prosilce za azil problematična že pred izbruhom pandemije.
S pandemijo se je položaj še poslabšal. Empirična analiza je pokazala, da je v sred­nje velikih in večjih centrih zaradi prenatrpanosti nemogoče vzdrževati var­nostno razdaljo. Članek pojasnjuje tudi začarani krog, ki je nastal zaradi odsotnosti jasno začrtanih institucionalnih smernic za upravljanje omejevanja gibanja v t. i. sprejemnih centrih v izrednih razmerah, kakor tudi zaradi pomanjkanja podpore oziroma zanimanja za njihove prebivalce s strani številnih zunanjih sodelavcev. Nenehno odlaganje selitvenih načrtov v oddaljeno prihodnost migrante frustrira, njihova življenja so zaradi pandemije in omejitve gibanja resno ogrožena. Empi­rično gradivo za študijo sta avtorja zbrala s poglobljenim proučevanjem lokalnega, nacionalnega in mednarodnega časopisja ter z digitalnimi etnografskimi tehnikami.