Online izobraževanje marginaliziranih otrok v severni Makedoniji in Italiji med pandemijo Covida-19

Pandemija Covida-19 je grobo posegla v tradicionalni izobraževalni proces in sprožila potrebo po prehodu na online izobraževanje. Revni otroci brez ustrezne informacij­ske tehnološke podpore so bili med to težavno pandemijo v veliki meri izključeni iz izobraževanja, ki je potekalo v karanteni. Raziskava kvalitativno analizira potencialno socialno izključenost in nadaljnjo marginalizacijo ob izobraževanju na daljavo v kon­kretnem prostoru – na območju Bitole v severni Makedoniji in Trevisa v Italiji.
KLJUČNE BESEDE: otroci migranti, otroci, ki živijo v revščini, marginalizacija, Covid-19 online izobraževanje, Severna Makedonija, Italija

Pandemija Covida-19 je grobo posegla v tradicionalni izobraževalni proces in zaradi zaprtja šol sprožila potrebo po prehodu na online izobraževanje. Približno 91 odstotkov šolske populacije v svetu spomladi 2020 ni obiskovalo šole. Ta položaj je še posebej prizadel marginalizirane otroke, ki zaradi revščine in pomanjkanja ustrezne informacijske infrastrukture ter podpore v izobraževanju na daljavo niso mogli sodelovati.
Pričujoči članek kvalitativno analizira potencialno socialno izključenost in nadaljnjo marginalizacijo že tako marginaliziranih otrok med izobraževanjem na daljavo, pri čemer se omejuje na dve območji, in sicer Bitole v Severni Makedoniji in Trevisa v Italiji.
Vsi vpleteni v izobraževalni proces, od učiteljev do staršev, so imeli med izobraževalno krizo, ki je prinesla različne poglede na online izobraževanje, težko nalogo. Avtorici sta na podlagi njihovih pogledov proučevali položaj v izobraževanju marginaliziranih otrok, še zlasti vpliv revščine na manjšinske otroke v Bitoli in na otroke migrantov v Trevisu. Udeleženci raziskave, ki so bili dejavni v izobraževanju, so v intervjujih razkrivali svoja razmišljanja in analizirali to posebno stanje, še posebej izkušnje otrok brez dostopa do izobraževanja na daljavo. V obeh državah je socialni status teh učencev povezan z revščino. Prav zato so bili med pandemijo in izobraževanjem v karanteni še dodatno marginalizirani.
V severni Makedoniji je bila revščina v vsej svoji razsežnosti ovira za šolanje otrok, ki med pandemijo niso imeli dostopa do ustrezne informacijsko tehnološke opreme. V Italiji so intervjuvani učitelji pripovedovali o nenadni prekinitvi sleherne komunikacije s tujimi učenci, še zlasti s tistimi brez znanja italijanskega jezika. Čeprav so se učitelji zavedali večplastnosti težav, ki so med pandemijo pestile priseljenske družine, niso ponudili nobenih rešitev, ki bi učencem šolanje na daljavo olajšale.
Avtorici članek končujeta z ugotovitvijo, da je bil izobraževalni sistem ob nenad­nem prehodu na šolanje na daljavo na izvajanje tovrstnega izobraževanja popolnoma nepripravljen. Številni učenci so nenadoma izginili oziroma so morali zaradi pomanjkanja tehnične opreme, znanja in nezmožnosti komuniciranja v učnem jeziku prekiniti izobraževalni proces.