Muslimanski prekariat v Assamu: Okužbe, migranti in Covid-19

Članek obravnava stiske migrantskih muslimanskih smetarjev med popolnim zaprtjem javnega življenja v Indiji in njihova prizadevanja za vrnitev v rodno pokrajino Assam. Družbeni, politični in verski predsodki so njihove finančne težave še povečali. Zaradi njihove pripadnosti bengalsko govoreči skupnosti miya, ki izvira iz Bangladeša, se indijske oblasti zanje niso menile, okrepljena protimuslimanska propaganda jih je v času lockdowna obravnavala kot »korona džihadiste«. Avtorica njihov boj za preživetje obravnava v okviru splošnega položaja muslimanov v Indiji, obenem pa se zavzema, da bi civilna družba naredila več za izboljšanje položaja najbolj marginaliziranih in ranljivih skupin. Raziskava je bila izvedena po telefonu, aplikaciji Zoom in z osebnimi intervjuji. 
KLJUČNE BESEDE: migranti iz Assama, Covid-19, zaprtje, skupnost miya, muslimanski prekariat, Indija

Članek obravnava stiske migrantskih muslimanskih smetarjev med popolnim zaprtjem javnega življenja v Indiji leta 2020. Ti »nevidni ljudje«, ki jih trenutna indijska vlada poniževalno označuje za gedha miya ('umazane Bangladešce') in jih obravnava kot nedržavljane, v indijskih mestih, daleč od domače pokrajine Assam, živijo tako rekoč iz rok v usta, čeprav je njihovo delo nujno za blagostanje celotne države. Njihove težave zaradi dela zunaj domačega Assama, kakor tudi ovire, s katerimi so se morali spopadati med poskusi vračanja v rodne vasi, so se zaradi družbenih, političnih in verskih predsodkov še stopnjevale.
Avtorica je življenje smetarjev iz skupnosti miya raziskala pred zaprtjem države, med njim in po njem, njena metodologija pa je temeljila tako na zgodovini kot etiki. Raziskovala je s pomočjo telefonskih intervjujev in klicev po aplikaciji Zoom, podatke o karantenskih zmogljivostih pa so ji posredovali državni uradniki in lokalni novinarji v pokrajini Assam. Po njenem so »ničvredna življenja« muslimanskih smetarjev dragocena že zato, ker imajo ti kot človeška bitja svoje dostojanstvo in si za svoje delo zaslužijo spoštovanje. Prijaznost posameznikov, ki so se med lockdownom odzvali njihovim klicem na pomoč in jih obravnavali kot človeška bitja, vzbuja upanje na drugačen odziv ljudi v kriznih časih.
Izkušnje smetarjev med pandemijo odražajo splošno usodo muslimanov v Indiji. Vlada se zanje ne meni in jih obravnava kot manjvredne, pred njimi pa si oči zatiska tudi javnost. Za avtorico je vsakdanji boj assamskih smetarjev za preživetje pravzaprav boj za preživetje muslimanske skupnosti v Indiji, ki je sicer vidna, nikakor pa ni videna. Pravo pot za ublažitev težav indijskih muslimanov avtorica vidi v zavzemanju civilne družbe zanje, študijo o smetarjih pa razume kot nekakšen temeljni kamen za začetek poti.