Koronakriza in migracije: Pansindemija in njen vpliv na migrante

Koronakriza je že obstoječe neenakosti še poudarila in povečala. Hkrati jih je tudi preoblikovala, spremenila stare, povzročila nove ter prepletla stare in nove. Te procese, zlasti diferenciran vpliv na zdravstveno krizo, je mogoče opazovati pri migracijah. Članek uvodoma analizira ekološko družbeni izvor novega koronavirusa in z njim povezanih rasnih zdravstvenih neenakosti, nadaljuje pa z obravnavo posledic pandemije na zdravje in delovne razmere migrantskih delavcev, prosilcev za azil in migrantov na poti. Osvetljuje sindemično situacijo, v kateri so se znašli. KLJUČNE BESEDE: koronavirus, neenakosti, migracije, pandemija, sindemija
KLJUČNE BESEDE: koronavirus, neenakosti, migracije, pandemija, sindemija

Članek vpliv pandemije na zdravje in delovne razmere migrantov analizira na globalni ravni, a s posebnim poudarkom na zahodnih državah. Uvodoma obravnava ekološko družbeni izvor virusa SARS-CoV-2 (ob upoštevanju uničevanja okolja, krčenja gozdov, agroživilske industrije, množične urbanizacije oziroma vpliva kapitalizma na uničevanje narave), neenak vpliv pandemije na zdravje ljudi (obolevnost in smrt­nost), povezan z družbenimi determinantami zdravja in sindemičnih pojavov, kakor tudi s Covidom-19 povezano rasno zdravstveno neenakopravnost kot posledico sistemskega rasizma in strukturne rasne neenakosti. 
Izsledki študije kažejo, da so migranti iz različnih v članku opisanih razlogov utrpeli hude posledice, še zlasti pa so bili dovzetni za ekonomske in družbene učinke epidemije. Ob veliki izpostavljenosti virusu ter ranljivosti in dovzetnosti za okužbo so številne posledice, odvisne od njihovega družbenega in pravnega položaja, utrpeli tudi na trgu dela. Priseljenci so bili med družbenimi skupinami, ki so jih prekarnost, brezposelnost, podzaposlenost, slabše delovne razmere in revščina najbolj prizadeli; pogosto so bili bolj izpostavljeni in izkoriščani in v še bolj negotovem delovnem razmerju. Tudi prosilci za azil so bili zaradi svoje strukturne ranljivosti in neugodnega družbenega položaja tako zdravstveno kot družbeno bolj izpostavljeni epidemiji; sprejemni centri in begunska taborišča niso mogli zagotoviti zadostne fizične razdalje in javne zdravstvene oskrbe, njihov bivalni status je bil negotov, pravni položaj pa vse slabši, zato so bili pogosto prepuščeni sami sebi in se niso mogli svobodno gibati. Razmere so se naglo in dramatično slabšale tudi za migrante, ki so bili že na poti oziroma so se na pot odpravili med pandemijo. Pogosto so brez sredstev za preživetje, skoraj brez dostopa do socialnih služb, brez pozornosti javnosti in s povečanim tveganjem za izpostavljenost nehumanemu ravnanju oblasti obtičali v tranzitnih deželah, na mejnih prehodih in na poti.