Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica: K novim smerem proučevanja misijonskih sester

Prispevek obravnava življenjsko zgodbo misijonarke in nagrajene pisateljice Marije Sreš ter odpira nove poglede na misijonske ženske migracije. Predstavlja spoj verske s posvetno poklicanostjo, ki opredeljuje migracijske poti in literarno ustvarjanje Marije Sreš v Indiji, pri čemer misijonarka-avtorica pogosto izstopa iz predpisanih spolnih vlog. Prispevek njeno zgodbo umešča v širši kontekst katoliške internacionale sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Družbeni angažma Marije Sreš temelji na osebni veri v Kristusa, ki ji ponuja legitimacijo za žensko delovanje v misijonih in možnost večje samorealizacije (tudi s pisanjem).
KLJUČNE BESEDE: Marija Sreš, misijonarska literatura, misijonske ženske migracije, katoliška internacionala, Indija

V prispevku skušam pokazati, kako je življenjsko zgodbo in migracijsko pot misijonarke-pisateljice Marije Sreš mogoče razumeti kot preplet osebnih okoliščin in motivacij s širšimi mednarodnimi družbenimi tokovi tako v sekularnem kot verskem okolju sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Avtoričin družbeni angažma temelji na veri v Kristusa, ki ji obenem zagotavlja legitimacijo za žensko delovanje v misijonih in možnost večje samorealizacije – tudi s pisanjem. Zato je treba njeno odločitev za pisateljski poklic razumeti kot specifično razmerje med »božjim poslanstvom« in tuzemskim služenjem, pri čemer si pisateljica jemlje pravico, da sebe osmisli z avtobio­grafsko dokumentarno fikcijo in necenzurirano samoizpovedjo. Pogledi na evropske misijonarje, ki ostajajo zavezani kolonialno-instrumentalistični tezi, so v primeru Marije Sreš neustrezni, kot tudi prevladujoča razumevanja misijonarske literature v smislu propagande. Glas, ki se že od samega začetka ni uklanjal moškim avtoritetam in a-priori družbenim pravilom, razmišlja po svoje. Iz svojega specifičnega vmesnega položaja Evropejke v Indiji, ki prihaja iz nekdanje socialistične Jugoslavije, si misijonarka kroji vlogo, ki noče biti povezana s statusom in z močjo. Iz počasnega in postopnega vživljanja v drugačnost vznikne pisanje, ki ga lahko umeščamo med feministične misijonarske pripovedi kritične presoje in samoodkrivanja, praks, ki so vselej obstajale kot le deloma priznana protiutež misijonarski triumfalnosti. Prav ta struja osebnoizpovednega ženskega pisanja v misijonarski literaturi si v akademskem svetu zasluži več kritične pozornosti in obravnave, kot je je bila deležna doslej.