Srbi, Albanci in tisti vmes: Stopnjevanje drugosti in identitetne strategije v kontekstu procesa oblikovanja nacij

Prispevek opisuje odnos Srbov, katerih nacionalna identiteta v veliki meri temelji na pripadnosti pravoslavnem krščanstvu, do muslimanov – tako Albancev, ki se v srbskem nacionalnem imaginariju doživljajo kot »nedvomni drugi«, kot do Gorancev in Bošnjakov – skupin, katerih »drugost« je manjše stopnje. Stopnjevanje »drugosti« temelji na dveh (vsaj na sinhroni ravni) stabilnih kategorijah, jeziku in veri, medtem ko je kategorija etničnega/ nacionalnega pogosto podvržena procesom zagovarjanja, spreminjanja, konvergence/divergence. Omenjenih procesov so deležne tako večinske skupnosti, ki so nosilke procesa oblikovanja nacij, kot manjšinske skupnosti, ki so v procesu oblikovanja nacij prisiljene zagovarjati lastne interese.
KLJUČNE BESEDE: Srbi, Albanci, muslimani, »drugi«, identiteta, oblikovanje nacij