Šolska skrb za slovensko izseljeniško mladino pred drugo svetovno vojno

Otroci so bili kot del selitvene populacije v senci odraslih. V medvojnem obdobju spremljamo skrb Cerkve in države za njihovo stanje v tujini, predvsem otrok slovenskih izseljencev v Franciji, Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem. Le malo otrok je obiskovalo dopolnilni pouk slovenskega jezika, kjer so se z njimi ukvarjali maloštevilni izseljenski duhovniki in učitelji. Živahno je bilo dopisovanje med izseljenskimi otroki in vrstniki v domovini. Srečevali so se tudi med počitnicami, ki so jih preživeli v domovini. V izseljenstvu so bili otroci aktivni del javnih izseljenskih prireditev. Kljub vsem naporom za ohranitev njihove narodne identitete se je proces asimilacije poglabljal kot posledica obiskovanja obveznih šol v priseljenskih državah. Iz otroštva je ohranjenih le malo osebnih pričevanj. Njihovo občutenje in doživljanje se je odražalo v pesmih, ki so z otroško govorico prihajali izpod peres odraslih, npr. v Izseljenski čitanki (1941).
KLJUČNE BESEDE: asimilacija šolske mladine, izseljenski učitelji, stiki z domovino, počitnice v domovini, pisemski stiki otrok