OTROCI IN MIGRACIJE: Uvod v tematski sklop

Rdeča nit pričujočega tematskega sklopa so migracije in vpletenost otrok vanje, in to z vseh aspektov in z teoretičnimi in metodološkimi pristopi različnih področij humanistike in družboslovja. V primerjavi z odraslimi so otroci bolj neviden kot viden del selitvene populacije. Ne smemo jih izločati niti iz družinskega niti iz širšega okolja, nejasna pa je tudi opredelitev, do kdaj o njih govorimo kot o otrocih oziroma mladostnikih, saj je ta meja težko določljiva. Čeprav so otroci lahko del bolj nevidnega kot vidnega dogajanja v migracijskem procesu, pa so nedvomno del družinskega okolja, razen v primerih prisilnega dogajanja, na primer med vojno, ko so bili oddvojeni od staršev (Gombač 2005). Otroštvo je zato precej neoprijemljivo obdobje. Drži tudi, da svet odraslih prevladuje in so v njem otroci in mladostniki podvrženi šikanam širšega in nenazadnje tudi družinskega okolja. Zlasti v tujini so bila njihova življenja, odraščanja in integriranja v nova okolja otežena, saj so na poti nalateli na številne prepreke, od neznanja jezika priseljenskega okolja do nove prehrane, vključevanja v različne šolske sisteme in podobno. Na drugi strani je treba poudariti pozitivne strani njihovih življenj v priseljenskih okoljih, med drugim – ker so živeli v različnih državnih in večetničnih prostorih – znanje številnih jezikov. Prednost so imeli tudi pri izobraževanju, če so jih le starši k temu spodbujali; to je bilo odvisno od izobrazbe staršev in njihovega interesa, da se povzpnejo na družbeni lestvici. V evropskem in prekomorskem prostoru, na primer v Združenih državah Amerike, so živeli v boljših življenjskih razmerah in uživali dobrobiti višjega standarda, na drugi strani pa so morali krepko in zgodaj zagrabiti za delo. Ni jim bilo lahko niti ob razbitju njihovih družin in razpršenosti njenih članov po različnih delih sveta. Ločenost, zlasti v rosnih letih, ko jih pred težavami niso mogli zavarovati lastni starši, je marsikomu vtisnila pečat odvečnosti, drugačnosti, mnogo otrok pa so si odrasli znotraj širše družine in znanstev podajali iz rok v roke. Vsaj moški del izseljencev je delal od jutra do večera, matere pa so skrbele za otroke in njihovo vzgojo. Ob sezonskih delih so matere prepuščale otroke domačim oziroma bližnjim sorodnikom. V glavnem je otroke in mladostnike v tujini vzgajala ulica, formalno pa Cerkev in šola. To je veljalo zlasti za pionirske čase migracij, na primer med množičnim priseljevanjem v Združene države Amerike in tudi pozneje v 20. stoletju.