Reapropriacija Balkanske poti: Boji za mobilnost in so-delujočnost v Bosni in Hercegovini

Avtorja se v članku sprašujeta, kako je vloga postjugoslovanskih držav v restavraciji mejnega režima Evropske unije zaostrila nacionalizme in kakšen je bil po drugi strani spoj med migrantskimi boji, lokalnimi antinacionalističnimi gibanji in zamolčanimi političnimi alternativami? Pojem so-delujočnost bojev za mobilnost in antinacionalističnih bojev na območju nekdanje Jugoslavije omogoča branje nedavne zgodovine migrantske poti skozi regijo in ožje razumevanje trenutnih tegob zaradi t. i. migrantske krize v Bosni in Hercegovini. Takšno alternativno branje omogoča razumeti potencial, ki ga imajo boji za svobodo gibanja za oživitev kritike kolonialnosti oblasti na mejnem območju EU, kakršno je Balkan.
KLJUČNE BESEDE: migracija, družbena gibanja, avtonomija, Bosna in Hercegovina, Balkan, Evropa

Pri pisanju zgodovine odpiranja in zapiranja Balkanske poti je treba upoštevati določujočo vlogo bojev za svobodo gibanja. Ti boji niso izolirani od lokalnega okolja, v katerem se odvijajo, ampak tvorijo svojevrstno ekologijo mobilnosti. Pojem so-delujočnost, s katerim avtorja označujeta vzajemno artikulacijo bojev za mobilnost in lokalnih protihegemonskih tradicij in diskurzov, ponuja specifično perspektivo za pisanje zgodovine begunskih in migrantskih poti, kakršna je Balkanska.
S tega stališča odprtja begunskega koridorja leta 2015 ne moremo razumeti kot humanitarno gesto, ampak kot koncesijo, ki so jo oblastem vsilili boji za svobodo gibanja. Aktivistično raziskovanje nekaterih mejnih lokacij na območju nekdanje Jugoslavije, ki so bile ključne za odprtje begunske poti, je pokazalo, da so boji za svobodo gibanja tvorili so-delujočnost z lokalnimi praksami in s tradicijami nasprotovanja hegemonskim političnim projektom, ki slonijo na državni suverenosti in nacionalni formi. Za restavracijo evropskega migracijskega in mejnega režima, ki ga je v času zapiranja koridorja pomembno določala hierarhična vključenost posameznih držav v evropske integracije, je značilno razbijanje te so-delujočnosti na način vzpostavljanja monopola oblasti nad begunsko in migrantsko potjo. 
Formalizacija migrantske poti na način spodkopavanja so-delujočnosti v Bosni in Hercegovini izhaja iz kolonialnega predsodka, da so drugi nezmožni samovladanja, islamofobije, vsiljevanja nacionalne forme in rasizma. Nestabilnost restavracije evropskega migracijskega in mejnega režima v BIH pa kaže tudi na vztrajnost avtentičnih ljudskih konceptualizacij skupnega življenja v razmerah različnosti in heterogenosti. Migracija ter begunske in migrantske poti imajo potemtakem potencial, da oživijo lokalne kritike kolonialnosti oblasti in evropeizacije, ki vsiljuje moderne in na nacionalno državo usmerjene konceptualizacije skupnega življenja.