Družbeni angažma in multikulturalizem v literarnem novinarstvu in dokumentarni prozi Louisa Adamiča

Članek se osredotoča na besedila Louisa Adamiča, ki s pomočjo pristopov literarnega novinarstva oblikujejo avtentični, hkratno subjektivni in zgodovinsko preverljivi diskurz opisovanja tako aktualnih kot preteklih dogodkov in Adamiča uspešno postavljajo ob bok širše prepoznavnim imenom literarnega novinarstva. Članek pojasni lastnosti literarnega žurnalizma ter identificira poteze tega žanra v tistih Adamičevih besedilih, ki še zlasti jasno izražajo multikulturalistično kritiko homogenizirajočih vplivov prevladujočih kultur in izkazujejo močno socialno agendo (Dinamit, Smeh v džungli, Moja Amerika, Vrnitev v rodni kraj in Narod narodov).
KLJUČNE BESEDE: Louis Adamič, literarno novinarstvo, multikulturalizem, družbeni angažma, migracija

Članek se osredotoča na tiste zapise Louisa Adamiča, ki sodijo v kategorijo literariziranih reportaž, v daljših knjižnih zapisih pa prehajajo tudi v hibridne pripovedne tvorbe in združujejo elemente socialne in politične reportaže, avtobiografije, biografije, potopisa, etnografskih, antropoloških in etničnih študij. Prispevek ponudi analizo izbranih Adamičevih del (izpostavljene so knjige Dinamit, Smeh v džungli, Moja Amerika, Vrnitev v rodni kraj in Narod narodov), pred tem pa razloži tudi zgodovinski razvoj in poglavitne lastnosti literarnega žurnalizma in dokumentarne proze ter prikaže, kako se v domeno tega žanra umešča Adamič. Adamič se lahko brez zadržkov postavi ob bok osrednjim predstavnikom literarne reportaže in dokumentarne proze, tako svojim sodobnikom, kot so Edmund Wilson, James Agee, Martha Gellhorn in H. L. Mencken, kot tudi literarnim žurnalistom šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je ta žanr v ZDA še zlasti močno definiral in razširil (tu lahko navedemo imena, kot so Tom Wolfe, Truman Capote, Norman Mailer, Gay Talese, George Plimpton in Joan Didion). Članek ne poudari le Adamičeve vloge pisatelja in kronista svoje dobe, temveč tudi njegovo socialno agendo in aktivizem, ki sta izvirala iz želje po opolnomočenju tako delavskega razreda kot tudi priseljencev v ZDA, ki jim je Adamič v svojih zapisih namenil veliko pozornosti (tudi s prispevki v reviji Common Ground, ki jo je urejal v štiridesetih letih). Izpostavljena dela tako Adamiča ne predstavijo zgolj kot literarnega žurnalista z izbranim občutkom za pripovedno strukturo in narativne postopke, ki jih uporabljajo tudi beletristična dela, temveč, skozi njegovo kompleksno razumevanje tako socialne problematike kot etnične identitete, tudi kot predhodnika sodobnih idej multikulturalizma ter etničnih in migracijskih študij.