Reprezentacije ameriških staroselcev v kontekstu Adamičevega pisanja o (novih) priseljencih

Članek se ukvarja z vprašanjem, kakšno pozornost je Louis Adamič v izbranih delih in javnem angažiranju namenjal ameriškim staroselcem v primerjavi s svojim pisanjem o novih priseljencih v kontekstu razumevanja ohranjanja priseljenske identitete, problema integracije in oblikovanja ameriške nacionalne identitete. Poleg tega raziskuje načine, na katere je avtor obravnaval medkulturne in medetnične odnose v ZDA s stališča ameriških staroselcev. Analizirana so predvsem tri njegova dela: Moja Amerika (1938), Iz mnogih dežel (1940) in Narod narodov (1945). Glavna ugotovitev je, da Adamič ameriškim staroselcem ne posveča enake pozornosti kot (evropskim) priseljencem, kljub temu pa »indijanske zgodbe« ni popolnoma zanemaril. V nekaterih svojih delih, najbolj v Narodu narodov, jih je še zlasti vzporejal s (problematičnim) položajem temnopoltih v Združenih državah v času, ko je bil ta prostor koloniziran ali »z mečem ali s knjigo«.
KLJUČNE BESEDE: Louis Adamič, ameriški staroselci, priseljenci, ZDA, medkulturnost

Članek izhaja iz kontekstualizacije Adamičevega dela v obdobju pojava kulturnega pluralizma v ZDA med obema vojnama in pisateljevega razumevanja tega koncepta s stališča ameriške kulturne in etnične raznolikosti na eni in njegovega kritičnega razumevanja ekonomske in socialne realnosti tedanje ameriške družbe na drugi strani. V Adamičevih delih in življenju sta nedvomno dominantna dva glavna lika: lik priseljencev, ki so ameriško celino začeli naseljevati po evropskem »odkritju«, še zlasti v času avtorjevega delovanja in ustvarjanja, torej v prvi polovici 20. stoletja, in lik delavcev. Glavno raziskovalno vprašanje v pričujočem članku pa je, kakšno mesto znotraj omenjenih likov – če sploh – je Louis Adamič namenjal ameriškim staroselcem oziroma na kakšne načine je v svojih pogledih na medkulturne in medetnične odnose v ZDA obravnaval to sicer notranje jezikovno in kulturno izredno heterogeno skupnost. Znano je namreč, da je Adamič s svojim delom in z načinom življenja pomembno prispeval k sodobnemu multikulturalizmu, ki je jedrnato povzeto v njegovem zagovarjanju in tudi uresničevanju pravice, da je vsak Američan nosilec »svoje« Amerike. Adamičevo obravnavanje in razumevanje ameriških staroselcev v kontekstu ameriške etnične in kulturne raznolikosti pretežno temelji na analizi njegovih treh monografij: Moja Amerika (1938), Iz mnogih dežel (1940) in Narod narodov (1945), delno pa tudi na pisateljevem družbenem in političnem angažiranju in njegovih interpretih. Avtorica ugotavlja, da Adamič obravnava ameriške staroselce, t. i. »indijanske Američane«, kot prve priseljence na ameriško celino in jim v svojih izbranih delih ne posveča enake pozornosti kot poznejšim (evropskim) priseljencem. Kljub temu pa »indijanske zgodbe« ni popolnoma zanemaril.