Povojni urbanizem ob sporni meji: Nekaj opažanj o Kopru/Capodistria in Trstu/ Trieste

Prispevek predstavlja opažanja iz nedavne arhitekturnozgodovinske raziskave o povojni izgradnji slovenskih obmorskih mest. Osredotoča se na urbanistične koncepte, s katerimi je bila oblikovana »slovenska obala« in ki so spremljali proces migracij. Rešitve na slovenski strani so z ozirom na širši zgodovinski okvir primerjane s sočasnimi urbanističnimi načrti za Trst. Poudarjeni so izbrani posegi v »etnično čiste« lokacije (ezulski borghi na tržaškem kraškem robu; pozidava beneškega Kopra), hkrati pa primerjani pristopi v oblikovanju novih mestnih predelov ter dveh simbolnih prostorov reprezentacij na obeh straneh meje.
KLJUČNE BESEDE: povojni urbanizem, simbolno označevanje prostora, Koper/Capodistria Trst/Trieste, meja

V arhitekturnozgodovinskem prispevku avtorica obravnava urbanistične posege po drugi svetovni vojni, ko je imelo v kontekstu vzpostavljanja dveh političnih blokov (demokratično-kapitalistični Zahod in socialistični Vzhod) ter vzpostavljanja novih nacionalnih držav vprašanje razdelitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo mednarodne razsežnosti. Hkrati avtorica opazuje urbanistične prijeme na obeh straneh meje (predvsem v Kopru in Trstu) in jih, v povezavi s premiki prebivalstva, interpretira s konceptom »simbolnega označevanja prostora« (Veschambre 2008). V prvem povojnem obdobju, ko je zaživelo začasno Svobodno tržaško ozemlje (1947–1954) s conama A in B, so že začeli nastajati prvi načrti. Na jugoslovanski strani je arhitekt Edvard Ravnikar v obdobju 1948–1949, ko je bila gradbena dejavnost v coni B še zmerna, oblikoval idejni načrt njenega razvoja. V coni A pa se je intenzivna gradbena dejavnost začela s pozidavo novih naselij (borghi) za istrske begunce na slovenskem etničnem območju v ruralnem zaledju Trsta (Vovk 2003). Že leta 1953 je začel nastajati velikopotezni načrt uveljavljenega arhitekta Maksa Fabianija za razvoj Trsta kot širšega urbanega območja (od izliva Soče do Pirana); načrt je snoval z novoizvoljenim proitalijanskim tržaškim županom Giannijem Bartolijem. Raznolike politične vizije razdelitve prostora so vplivale tudi na posege v prostor, tako je bil na območju Kopra v času STO razvoj predviden predvsem na terrafermi, torej proč od zgodovinskega jedra. Dokončna razdelitev ozemlja po Londonskem memorandumu (1954) je sprožila velike prostorske spremembe, ki so spremljale globoke etnične metamorfoze (Purini 2010). Po zadnjem eksodusu nekdanjih prebivalcev istrskih mest (1956) in ob intenzivnem priseljevanju Slovencev iz drugih pokrajin se je začel veliki razvoj »slovenske obale« s Koprom na čelu. Arhitekt Edo Mihevc, avtor prvega celovitega regionalnega načrta (1959/1961/1963), usmerjenega v turizem, je zasnoval povsem novo regionalno modernistično arhitekturo, ki pa je zahtevala množične rušitve historičnega tkiva. Skoraj hkrati je tik ob meji, v Žavljah, moderno, regionalno uglašeno novo naselje Borgo San Sergio načrtoval tudi vodilni italijanski arhitekt Ernesto Nathan Rogers. Poteze nacionalnega in ideološkega označevanja prostora, izvedene na obeh straneh meje, danes simbolizirata Tomosova stolpnica v starem Kopru in svetišče na Vejni pri Proseku.