»Istrski eksodus« in istrska družba po njem

Avtorica v etnološki raziskavi, ki se osredotoča na posledice »istrskega eksodusa«, obravnava tudi konfliktne nacionalne diskurze v zvezi z njim in z njim povezane utišane spomine. Na primeru spominov osvetli različne procese migracij. Med družbenimi procesi v istrski družbi po »eksodusu« pokaže na koncept »drugega«, »doma« in na vzpostavitev simbolnih meja.
KLJUČNE BESEDE: »eksodus«, posledice, istrska družba, migracije, simbolne meje

Namen članka je analizirati socialne procese v istrski družbi po »eksodusu«, ki je v dosedanjih raziskavah zapostavljena tema. Avtorica v uvodu najprej predstavi kompleksnost teme t. i. »istrskega eksodusa«, ki še po desetletjih buri duhove tako v Italiji kot Sloveniji. Tudi individualni spomini, v katerih se avtorica srečuje z molkom, so pod vplivom konfliktov, nastalih kot posledica različnih interpretacij »eksodusa«. Molk interpretira kot posledico neskladnosti med individualnimi in dominantnimi spomini, boja za družbeno moč, čustvenih travm in spremenjenih družbenih vlog. Zgodovinska spoznanja o različnih migracijah avtorica dopolni z etnografsko raziskavo, v kateri se pokaže, da so sporadične migracije po priključitvi obravnavanega ozemlja Jugoslaviji zamenjale masovne migracije. V analizi simbolnih meja in odnosa priseljencev in domačinov do »doma« avtorica potrdi predhodne sociološke hipoteze, da se v skupnosti migrantov meje lahko preoblikujejo glede na to, koliko časa nekdo živi v regiji. Raziskava je pokazala, da so se simbolne meje iz obdobja pred »exodusom«, ki so temeljile na etničnem razlikovanju, tj. na slovansko versus italijansko, urbano (civilizirano) versus ruralno, preoblikovale na temelju regionalnega ključa oziroma časa bivanja v regiji, medtem ko etničnost ni več igrala pomembne vloge. Meja se je namreč vzpostavila med t. i. domačini, ki so lahko ali slovenski ali italijanski Istrani ali tudi prvi prišleki iz širšega primorskega prostora, vajeni sobivanja z Italijani, in »drugimi«, torej vsemi poznejšimi priseljenci, ki so v Istro prihajali z masovnimi migracijami. Tudi tu etnični element ni igral bistvene vloge, domačini so se kot skupnost vzpostavili proti vsem poznejšim prišlekom. Se pa v pripovedih zazna tudi »etničnega drugega«. Predstavljajo ga ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so kot delovna sila v Istro prišli v najpoznejših masovnih migracijah v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.