Druga plat »istrskega eksodusa«: Priseljevanje in družbena obnova v slovenskih obalnih mestih v petdesetih letih 20. stoletja

Prispevek obravnava migracijske procese na slovenskem obalnem območju v obdobju petnajstih let po drugi svetovni vojni. Poudarek je na priseljevanju, ki je sledilo priključitvi območja socialistični Jugoslaviji leta 1954. Prikazane so zamenjave prebivalstva, etnične spremembe in geografski izvor priseljenskih tokov. Nakazani so tudi nekateri problemi, ki so vplivali na priseljevanje in nastajanje nove družbene stvarnosti. Med vprašanji, vrednimi raziskovanja, avtor poudarja politiko in upravljanje priseljenskega procesa, oblike vključevanja prišlekov v novo okolje ter odnose med priseljenci in lokalnim prebivalstvom.
KLJUČNE BESEDE: slovenska obala, istrski eksodus, priseljevanje, zamenjava prebivalstva, etnične spremembe

Avtor v članku obravnava migracijske procese na območju slovenskih obalnih mest v petnajstih letih po drugi svetovni vojni, s poudarkom na priseljevanju, ki je sledilo t. i. eksodusu italijanskega in delno slovenskega prebivalstva s tega območja. Procesa priseljevanja in družbene prenove sta v primerjavi z izseljevanjem do danes pritegnila le malo pozornosti zgodovinopisja in tudi drugih disciplin. Avtor oba procesa konceptualno in vsebinsko opredeli ter prikaže temeljne dinamične in strukturne poteze izseljevanja in priseljevanja, ki sta spremenila etnično in tudi družbeno podobo območja. Priseljevanje se je začelo že takoj po vojni, povečalo pa se je po zadnji fazi eksodusa sredi petdesetih let, ko je nastala prava demografska vrzel in je število prebivalstva padlo na najnižjo raven po letu 1880. Vse to, predvsem pa nove možnosti zaposlovanja, ki ga je omogočal industrijski, pristaniški in vsestranski razvoj regije, so v slovenskem republiškem in širšem jugoslovanskem državnem kontekstu pritegnile številne nove naseljence. V obdobju Tržaškega svobodnega ozemlja so priseljenci prihajali predvsem iz notranjosti obalnega območja, delno s Tržaškega (Cona A STO) in iz Jugoslavije. Po priključitvi k Jugoslaviji se je izvorna geografija priseljevanja razširila predvsem na zahodni, a tudi preostali slovenski prostor, od Ljubljane in Celja do Maribora in Murske Sobote. Z jugoslovanskega območja je v tej fazi največ priseljencev prišlo iz hrvaške Istre. Obsežno priseljevanje in ponovna demografska rast sta sovpadala z izvajanjem regionalnih razvojnih planov v kontekstu socialističnega družbenogospodarskega reda. Procesa priseljevanja in družbene obnove območja nista potekala linearno in neovirano. V regiji je po eni strani primanjkovalo delovne sile in vseh vrst poklicnih profilov, predvsem strokovnih in višje izobraženih kadrov, po drugi pa so na dotok priseljencev in njihovo stalno naseljevanje vplivala neskladja v razvoju infrastrukture (stanovanjska stiska) ter nekatere druge okoliščine in organizacijske težave. Avtor na koncu prispevka poudari nekatera vprašanja, ki bi bila vredna nadaljnjega preučevanja, in sicer vprašanja politike in upravljanja priseljevanja, načinov priseljevanja in adaptacije priseljencev v novem okolju ter odnosov med avtohtonim prebivalstvom ter prišleki, ki so soustvarjali novo etnično, družbeno in kulturno podobo regije.