Avtonomija migracij in vladnost plastičnih meja

Avtorica na podlagi avtonomije migracij meje analizira kot mesta nadzora in nasilja ter hkrati kot migrantski praxis, kot strategije bega in ruptur. Pojasnjuje idejo o »utelešenih mejah«, da bi pokazala, kako meje na poti oblikujejo ljudi in so obenem same oblikovane prek utelešenih izkušenj tistih, ki meje prestopajo. Z uporabo Foucaultovega koncepta 'vladnosti' (gouvernementalité) in koncepta 'plastičnosti' (plasticity), kot ga analizira Malabou, postavi tezo, da današnje upravljanje migracij uporablja mehanizem »plastičnih meja«, ki so oblikovane kot neposredni odziv na mobilnost migrantov, kar pokaže tudi na empiričnem primeru eksternalizacije meje kot evropske politike upravljanja z migracijami.
KLJUČNE BESEDE: avtonomija migracij, meje, vladnost, plastičnost, ekternalizacija meja, Balkanska migracijska pot

Avtorica v članku analizira avtonomijo migracij, ki v preučevanju migracij in mobilnosti avtonomijo poudarja kot migrantski praxis. To ji omogoča misliti meje kot mehanizem nadzora, strateškega upravljanja in tudi nasilja ter hkrati kot migracijske strategije bega, ruptur, upora, politična dejanja, in to ne glede na pripisani migracijski status in ne glede na strategije nadzora. Avtorica meje analizira kot »utelešene meje«; te oblikuje telesnost ljudi, ki migrirajo ter redefinirajo prostor in politike njegovega upravljanja. Z uporabo Foucaultovega koncepta ‘vladnosti‘ (gouvernementalité) in koncepta ‘plastičnosti‘ (plasticity), kot ga analizira Malabou, poudari tezo, da upravljanje migracij danes uporablja mehanizem »plastičnih meja«, ki so oblikovane kot neposredni odziv na mobilnost migrantov. Plastičnost upravljanja migracij z namenom nadzora prinaša nenehno začasnost politik kot odgovore na aktualne prakse mobilnosti. Uporabi primer eksternalizacije meje, kot ga Evropska unija opredeljuje v dokumentu Globalni pristop k migracijam in mobilnosti, in ga izvede na primeru upravljanja balkanske migracijske poti, da bi pokazala, kako plastičnost, upogibanje in raztezanje meja z namenom nadzora nad migracijami deluje v praksi. Bilateralni sporazumi in sistemi nadzora (EUROSUR, Frontex idr.) kot primeri eksternalizacije meja, ki jih legitimizirajo kot mehanizme zaščite domačega prebivalstva, se izvajajo za slednje in za obvladovanje migracijskih poti ter so neposredni odgovor na mobilnost. Podobno humanitarni koridor na balkanski begunski poti ni bil primarno vzpostavljen kot mehanizem zaščite ljudi, pač pa je pospešil transport, da bi ljudje za azil zaprosili v državah zunaj balkanske poti. Plastičnost humanitarizma in sočasne sekuritizacije meja je v upravljanju balkanske migracijske poti delovala v funkciji ustvarjanja in posledično obvladovanja strahu, ki da ga predstavljajo migranti.