Zavrnjeni Sirci: Kršitve načela nevračanja v Turčiji, Libanonu in Jordaniji

Članek analizira prakse, ki so jih Turčija, Jordanija in Libanon uporabili z namenom, da sirskim državljanom preprečijo uveljavljanje pravice do iskanja in uživanja pribežališča pred preganjanjem. Članek je sestavljen iz dveh delov. Prvi del analizira, kako so vse tri države gostiteljice z uporabo nezakonitih praks kršile načelo nevračanja (npr. zapiranje meja in preprečevanje prehoda, samovoljno zapiranje in deportiranje itd.). Drugi del članka analizira, kako je Libanon uporabil prakse, ki so ustvarile pogoje za posredno prisilno vračanje sirskih iskalcev azila in beguncev (npr. zaprtje edine institucije, pristojne za obravnavanje prošenj za azil, odvzem statusa nekaterim sirskim beguncem itd.).
KLJUČNE BESEDE: sirski begunci, Turčija, Jordanija, Libanon, načelo nevračanja, posredno prisilno vračanje

Pravica iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem je temeljna človekova pravica. Čeprav so Turčija, Jordanija in Libanon skupno sprejeli približno pet milijonov sirskih beguncev, številni protibegunski ukrepi, ki so jih uvedle vse tri države, nakazujejo, da mnogi sirski državljani niso imeli možnosti uveljaviti pravice do iskanja in uživanja pribežališča pred preganjanjem. Protibegunske ukrepe, ki so jih uporabile države gostiteljice, lahko razdelimo v dve kategoriji. Prva kategorija je vsebovala nezakonite ukrepe, s katerimi so vse tri države gostiteljice kršile načelo nevračanja. Ti ukrepi so merili predvsem na to, da sirskim državljanom preprečijo prečkanje meje in vložitev prošnje za azil. Prvi ukrep, ki so ga uporabile vse tri države gostiteljice, je bila zapora meje in preprečevanje prehoda sirskim državljanom, ki so bežali pred vojno. Drugi ukrep je bil uporaba selektivnih kriterijev za določanje skupin Sircev, ki jim ni bil dovoljen prehod meje (npr. palestinski in iraški begunci, ki so živeli v Siriji; mladi, neporočeni moški; sirski državljani brez veljavnih dokumentov; sirski državljani, ki so prihajali z območij, oddaljenih od libanonsko-sirske meje, ali z območij, za katere so libanonske oblasti trdile, da so varne). Tretji ukrep, ki sta ga uporabili Turčija in Jordanija, je bil samovoljno zapiranje in deportiranje sirskih iskalcev azila in beguncev. Druga kategorija protibegunskih ukrepov je vsebovala ukrepe, s katerimi je ena med državami gostiteljicami – Libanon – ustvarila pogoje za posredno prisilno vračanje tako sirskih iskalcev azila kot tudi že registriranih sirskih beguncev, ki so že bili v Libanonu. Prvi ukrep je bil zaprtje pisarne UNHCR v Libanonu, edine institucije, ki je bila pristojna za obravnavanje prošenj za azil. Drugi ukrep je bil odvzem statusa nekaterim sirskim beguncem (npr. beguncem, ki so se začasno vrnili v Sirijo; beguncem, ki so bili registrirani po zaprtju meje na začetku leta 2015). Tretji ukrep je meril na to, da sirskim beguncem prepreči pridobitev dovoljenja za bivanje (npr. z uvedbo visokih pristojbin, ki jih begunci niso mogli plačati; s prenehanjem izdajanja dovoljenj za bivanje palestinskim beguncem).