Pomen pogojevanja za članstvo v EU na področju kriminalizacije migracij v državah Zahodnega Balkana

Odzivanje Evropske unije (EU) na migracijske izzive presega ozemlje njenih držav članic. Prek pozunanjenja mejnega nadzora se preliva na ozemlje Zahodnega Balkana (ZB), ki ga preči ena najpomembnejših migracijskih poti s Srednjega vzhoda in Afrike proti Evropski uniji. Medtem ko države ZB ne kažejo interesa za migrante in jih štejejo za problem EU, ta evropsko integracijo pogojuje z vzpostavitvijo struktur upravljanja z migracijami, podobnimi tistim v EU. Prenos prava EU pa povečuje tudi stopnjo kriminalizacije migracij, kar kaže na problematično vlogo EU in nacionalnih zakonodajalcev na ZB v razmerju do temeljnih pravic migrantov.
KLJUČNE BESEDE: migracije, pridržanje, kriminalizacija migracij, Evropska unija, Zahodni Balkan

Odzivanje Evropske unije (EU) na migracijske izzive presega ozemlje njenih držav članic, saj se prek pozunanjenja mejnega nadzora ta preliva tudi in predvsem na ozemlje držav Zahodnega Balkana (ZB); tam teče ena najpomembnejših migracijskih poti s Srednjega vzhoda in Afrike proti EU. Medtem ko države Zahodnega Balkana ne kažejo interesa za migrante in jih smatrajo za problem EU, ta evropsko integracijo teh držav pogojuje prek vzpostavljanja institucij in postopkov za obravnavo migrantov, podobnim tistim v EU. Prenos prava in ukrepov EU pa povečuje tudi stopnjo kriminalizacije migracij, saj nove norme vsebujejo tudi sankcije, ki jih njihovi pravni sistemi prej niso predvidevali. Izsledki raziskave na Zahodnem Balkanu niso pokazali vseh najhujših oblik kriminalizacije migracij. Nudenje pomoči migrantom, npr., ni kriminalizirana. Le v eni od analiziranih držav (na Kosovu, kjer pripravo politik močno navdihujejo Združene države Amerike) je nedokumentiran prehod državne meje kaznivo dejanje, ki se kaznuje s kaznijo zapora. V drugih državah regije, kot je to najpogosteje tudi v državah članicah Evropske unije, pa je to le prekršek. Prav tako dejstvo, da je storilec nekega z migracijami nepovezanega kaznivega dejanja migrant, pri določanju višine sankcije ni oteževalna okoliščina. Kljub temu pa nekateri drugi dejavniki – ti so v porastu – kažejo na kriminalizacijo migracij. V številnih analiziranih državah so centre za pridržanje zgradili ali obnovili s pomočjo sredstev EU, kar pa ne izboljšuje samo bivanjskih razmer, temveč vpliva tudi na povečanje števila pridržanih. EU države spodbuja k sklepanju sporazumov o vračanju, te pa omogočajo deportacije. Uradi, ki v regiji niso pristojni za migracije, na splošno nedokumentiranih migrantov, razen nekaterih izjem, niso dolžni prijavljati policiji. Na Kosovu, npr., morajo zdravstveni zavodi, kjer nedokumentirani migranti poiščejo pomoč, po zakonu te prijaviti policiji. Po posameznih državah so bili identificirani še drugi specifični pojavi krimigracije: v Bosni in Hercegovini sistematično pridržanje vseh neregularnih migrantov, tudi če ti želijo zaprositi za azil, v Srbiji in Makedoniji nezakonita množična prisilna vračanja ter v Srbiji množično sankcioniranje prima facie beguncev zaradi nezakonitega prehoda državne meje. Ti pojavi, ki so v veliki meri posledica pogojevanja za vstop med članstvo EU, kažejo tako na problematično vlogo EU kot tudi nacionalnih zakonodajalcev na Zahodnem Balkanu v razmerju do temeljnih pravic migrantov.