Evropska digitalna trdnjava in veliki biometrični EU IT sistemi: Kriminologija meje, tehnologija in človekove pravice

Danes, ko smo priča »multiplikaciji meja«, meje zasedajo nova področja. Članek se osredotoča na digitalne meje, ki v EU vznikajo z uporabo biometrične tehnologije, kar z oblikovanjem velikih biometričnih podatkovnih zbirk ustvarja novo vednost. Avtor v članku pokaže, kako s »tetoviranjem meja« na imigrantska telesa disciplinsko oblast nadomešča »hipna oblast«, nato pa odstre dileme, povezane s premikanjem meja, kar omogoča domnevno apolitična informacijska tehnologija. V zadnjem delu predstavi nove oblike škode, vključno s kršitvami človekovih pravic, in nastajajoče večplastno kazensko pravo, ukrojeno glede na »hierarhije državljanstva«.
KLJUČNE BESEDE: biometrični podatki, človekove pravice, informacijska tehnologija, kriminologija meje, velika podatkovna zbirka

Evropski kriminologi migracijske politike proučujejo od poznih osemdesetih let, ko so začeli prepoznavati trend zbliževanje kazenskopravnih ukrepov z upravljanjem migracij. Ta raziskovalni interes so imenovali »kriminologija mobilnosti« (Franko Aas, Bosworth 2013), »kriminologija meje« (Bosworth, Turnbull 2014), zbliževanje pravnih panog pa kot »krimigracijsko pravo« (Hernández 2017). Avtor v prvem delu članka prikaže obstoječe raziskave o kriminalizaciji mobilnosti in preoblikovanju kazenskopravnih institucij, zaporov in policijskega dela. Nato se osredotoči na digitalno področje, kjer z gradnjo velikih zbirk biometričnih podatkov vznikajo novi digitalni zidovi. To so SIS II (Šengenski informacijski sistem), VIS (Vizumski informacijski sistem) in EURADAC (Evropski sistem za primerjavo prstnih odtisov prosilcev za azil) ter predvideni štirje novi sistemi, paket Pametne meje (Sistem vstopa/izstopa in Program za registrirane potnike), ETIAS (Evropski sistem za potovalne informacije in odobritve) in ECRIS-TCN (Evropski informacijski sistem kazenskih evidenc), hkrati s pripravo interoperabilnosti med omenjenimi podatkovnimi zbirkami. Osrednja teza članka je, da s temi zbirkami EU »vpisuje« meje na telo migrantov in ustvarja novo vednost, ki disciplinsko oblast spreminja v »hipno oblast«.
Biometrične tehnologije so v uporabi po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v ZDA. Te so uspele izvoziti idejo, da je migracija prvenstveno varnostni problem, ki ga je mogoče rešiti z vrhunskimi informacijskimi tehnologijami (IT). Evropska unija se je temu pridružila in gradi »digitalni zid«. Članek pokaže, kako ta odločitev opušča druge načine reševanja težav, kako je IT »politika z drugimi sredstvi«, in to kljub vtisu, da gre za apolitično in objektivno sredstvo, namenjeno »reševanju življenj«. V nadaljevanju avtor analizira pojem meje. V nasprotju s konvencionalnim prepričanjem prikaže, da se meje »multiplicirajo« in vznikajo na digitalnem področju. Pri tem se opre na obstoječe razmisleke Bigoja (2014) in Balibarja (2015). Digitalni zidovi so komplementarni fizičnim mejam, nove meje so »vpisane« neposredno v telo, so bolj učinkovite, premikajo se skupaj z »neželenimi« telesi. Takšno »tetoviranje« meja na imigrantska telesa kaže na vznik nove postdisciplinske »hipne oblasti«, ki se ne opira več na discipliniranje duše. V zadnjem delu članek prikaže škodljivost novih digitalnih zidov, kršitve človekovih pravic in večplastnost kaznovanja, ukrojenega glede na mesto človeka v »hierarhiji pripadnosti«.