Kaznovanje tujcev: Kaznovanje tujih storilcev kaznivih dejanj v Sloveniji

Avtorja se uvodoma ukvarjata z vprašanjem »tujosti«, ki se pojavlja v več intenzitetah: državljanstvo posameznika je le eden od dejavnikov, ki vplivajo na njegovo družbeno sprejemanje ali zavračanje. Po pregledu stanja v evropskih zaporih avtorja v osrednjem delu analizirata položaj tujcev v slovenskem kazenskopravnem sistemu, kjer je mogoče zaznati zaostrovanje pri obravnavi tujcev – več obsodb in več tujcev v zaporih v zadnjih letih. Temu nasprotne rezultate pa pokaže podrobnejši pregled kaznivega dejanja umora (in uboja), v katerem avtorja ugotavljata, da je kaznovanje tujcev celo manj punitivno kot kaznovanje domačih državljanov in za to ponudita nekaj morebitnih razlag.
KLJUČNE BESEDE: tujci, zapor, kazenskopravni sistem, sodišče, kaznovanje

Prispevek se ukvarja z obravnavo tujcev v kazenskopravnih sistemih, ki so je deležni kot storilci kaznivih dejanj, in ne v sodobnem kontekstu kriminalizacije migracij. Uvodoma avtorja odstirata nianse »tujosti«, koncepta, ki zajema veliko več kot le vprašanje državljanstva. V sodobnih družbah tako obstajajo različne oblike tujosti, glede njih pa je mogoče vleči vsebinske vzporednice s sodobnimi razpravami o »drugem« v kriminološkem kontekstu. Strah pred drugimi je v veliki meri tako mogoče primerjati s strahom pred tujci – ki se bodisi rasno, etnično, versko ali drugače razlikujejo od večine. V kazenskopravnem sistemu se tovrstni »drugi« pojavljajo pogosteje, kot bi bilo glede na njihovo zastopanost v širši družbi mogoče pričakovati, pri čemer je temeljna raziskovalna dilema predvsem vprašanje, od kod te razlike izhajajo: so sad kriminalitete ali diskriminacije? Zdi se, da empirične študije iz različnih okolij potrjujejo predvsem slednje. Tudi v evropskem prostoru je tako v zaporih mogoče zaznati pomemben delež tujcev, pri čemer je mogoče razlikovati med različnimi skupinami držav. V glavnem je opazna ločnica med t. i. zahodom in vzhodom: prvi je predvsem deležen imigracij in se sooča z visokim deležem tujcev v zaporih, drugi pa je predvsem deležen emigracij in zaznava nižji delež tujcev v zaporih. Vendar slika ni enoznačna in izjeme od te splošne porazdelitve lahko postavijo na glavo delitev samo. Slovenija se v tem kontekstu umešča med bolj »zahodne« med »vzhodnimi« državami, predvsem pa je zanjo značilen nepojasnjeno velik porast deleža tujcev med zaprtimi osebami. Podrobnejši pogled pokaže, da gre v državi v resnici za pomemben padec deleža moških državljanov, medtem ko je trend zviševanja opazen pri tujcih in ženskah. Podrobnejša analiza kaznivih dejanj umora in uboja v Sloveniji pa pokaže, da so tujci pri teh kaznivih dejanjih v splošnem deležni celo nekoliko manj strogih sankcij kot slovenski državljani, kar še zlasti velja za tujce, ki izhajajo iz držav nekdanje Jugoslavije. Ugotovitev je mogoče pojasnjevati na več načinov, gotovo pa bo potrebna še natančnejša analiza.