Pomen cerkve in verskih kongregacij za slovenske in norveške emigrante v Združenih državah Amerike. Primerjalni vidik

Slovenija in Norveška, obe majhni evropski državi, sta bili v svoji zgodovini okupirani. Prva je imela katoliško cerkev, druga luteransko, pri obeh pa so se predniki iz predvsem ruralnega okolja izseljevali v Ameriko v devetnajstem stoletju, četudi v razmiku štiridesetih let. Preučiti razlike in podobnosti med emigranti, ki jih je ustvarila situacija oz. predvsem cerkve, predstavlja izziv. Nedvomno je religija imela vpliv na njihova življenja -slovenska cerkev je bila bolj avtokratična, norveška bolj demokratična. Obe sta sodelovali pri izobraževanju, dobrodelnosti, družbenih in kulturnih aktivnostih, vendar pod različnimi pogoji. Pozitivne učinke je lažje izpostaviti, dolgoročnejši vplivi amerikanizacije pa zahtevajo širšo perspektivo.

KLJUČNE BESEDE: emigracija v ZDA, cerkev, verske organizacije, socialno in dobrodelno delo, naselitvene skupnosti

POVZETEK

»Bilo je nekoč …«, se začne večina pravljic. Pravljice o ameriški svobodi in blaginji so v 19. stoletju vzpodbudile številne Evropejce, da so se z velikimi pričakovanji podali na dolgo pot. Večinoma so le slutili, kaj jih čaka v »obljubljeni« deželi. Omenjeno drži tudi v primeru emigrantov, ki so se v ZDA selili iz dveh majhnih dežel, Norveške in Slovenije. S seboj so poleg upanja prinesli tudi voljo do dela in željo po uspehu. V obeh deželah sta imeli v tem času veliko vlogo vera in cerkev, četudi niso bili vsi prebivalci verni. Slovenci so pripadali rimokatoliški cerkvi pod vodstvom papeža, Norvežani pa so bili Luteranci. Namen članka je primerjati migracijske procese obeh skupin in način ustanavljanja skupnosti, ki so delovale kot verske kongregacije.

Katoliška cerkev je svarila Slovence pred izgubo vere, če bodo odhajali v »brezbožno« Ameriko. Čeprav svaril niso upoštevali, so jih predstavniki cerkve ob prihodu v novo deželo sprejeli in jim tudi nudili pomoč. Rimokatoliška cerkev v ZDA ni bila priljubljena, ampak je zaradi svoje moči vzbujala strah. Slovenci so prišli v ZDA v devetdesetih letih osemnajstega stoletja, ko so bile možnosti za delo manjše kot v obdobju pred tem. Norvežani so prišli kakšnih štirideset let prej, in čeprav so bili kot naseljenci zaželeni, so bili pri naselitvi in iskanju rodovitne zemlje na oddaljenih območjih prepuščeni samim sebi. Pri naselitvi jih nič ni oviralo, a jim državna cerkev tudi ni nudila pomoči. V nasprotju z rimokatoliško je bila Luteranska cerkve v ZDA dobro sprejeta. Pogoji dela v kongregacijah pod katoliško cerkvijo ali pod protestantsko so bili tako različni. Temeljne vrednote pa so bile pri obeh precej podobne. Vključevale so etične poglede na dobro in harmonično družinsko življenje, zvestobo narodu in ruralne vrednote kot so poštenost, marljivost in varčnost. Emigranti obeh skupin so poleg skrbi za lastne družine in preživetje razvijali tudi lastne skupnosti, tako da so gradili cerkve in šole. Pri tem so bili Norvežani lastniki teh zgradb, Slovenci pa so jih gradili za »lastnika« – škofa. Oboji so sami plačevali učitelje in duhovnike. Izobrazba, ki sta jo nudili cerkvi, je bila pomembna za ohranjanje kulture in jezika za naslednje generacije. Migrantom so bile verske in družabne dejavnosti tudi v oporo v njihovem vsakdanjem življenju, saj so jim dajale širšo perspektivo. Delovanje obeh cerkva se je razlikovalo na področju dobrodelne dejavnosti. Rimokatoliška cerkev je imela za ljudi v stiski na voljo več institucij, medtem ko so Norvežani morali te institucije šele vzpostaviti in tudi sami plačati.

Podobnosti v delovanju obeh cerkva lahko najdemo pri podporni dejavnosti, vendar so razlike očitne, ko govorimo o pogojih za njen nastanek. Zanimiv je tudi vpliv na eni strani avtokratske in na drugi strani demokratične organizacije na dolgoročni uspeh in »amerikanizacijo« obeh skupin. Vse pravljice se začnejo podobno, vendar se lahko razvijejo in končajo na različne načine.