Dinamika drugačenja v aktivizmu kot del nemške »Willkommenskultur« po letu 2015

Članek kritično obravnava sodelovanje aktivistov v močno hvaljeni nemški Willkommenskultur ('kulturi dobrodošlice'). Z izhodiščem v humanitarnem delu proučuje različne načine drugačenja beguncev s strani aktivistov kljub na videz dobrim namenom ali prav zaradi njih. Analiza intervjujev z aktivisti iz severne Nemčije je pokazala, da so različne oblike drugačenja odvisne od njihove angažiranosti in osebnostnih lastnosti, kot je na primer odsotnost njihove osebne begunske izkušnje. Izključevalno drugačenje večinoma uporabljajo aktivisti, ki se ne zavedajo hierarhije moči, medtem ko vključevalno drugačenje uporabljajo predvsem aktivisti, ki se poskušajo z begunci bolj enakopravno povezovati.
KLJUČNE BESEDE: drugačenje, Willkommenskultur, aktivizem, humanitarizem, begunci

Članek v kontekstu nemške Willkommenskultur ('kulture dobrodošlice') in posledic velikodušnega sprejemanja beguncev v Nemčijo kritično ocenjuje delo aktivistov z begunci in se še zlasti osredotoča na obseg in načine njihovega drugačenja beguncev, za katere so odgovorni.
S temi nameni članek humanitarizem in drugačenje obravnava kot konceptualizacijo dobronamerne pomoči. Izhajajoč iz Canalesa razlikuje med izključevalnim in vključevalnim drugačenjem, pri čemer prvo pomeni proces stigmatizacije drugačnosti, drugo pa poskus povezovanja z drugačnostjo skozi razliko. Analiza osmih polstrukturiranih intervjujev s heterogeno skupino begunskih in nebegunskih aktivistov, vpletenih v nemško Willkommenskultur, je pokazala, da je bilo drugačenje splošna značilnost govornega vzorca aktivistov in da so ti uporabljali tako izključevalno kot vključevalno drugačenje. Izključevalno drugačenje se je kazalo v obliki infantilizacije, viktimizacije, paternalizma, razlikovanja med dobrimi in slabimi begunci, objektivizacije in kulturalizacije. Aktivisti, ki so sami doživeli begunsko izkušnjo in so bili ozaveščeni o hierarhiji moči, so se bolj nagibali k vključevalnemu drugačenju, kar pomeni, da so se do beguncev vedli kot zavezniki in jih obravnavali na enakovredni ravni, da so privzemali njihove vloge, se zavedali njihovega položaja in odklanjali izključevalno drugačenje. Poleg tega je bilo mogoče zaznati oblikova­nje dvojnega jaza kot sredstva za prelom z razlikovanjem med begunci in nebegunci.
Navedene ugotovitve vodijo k zaključku, da bi trening ozaveščanja aktivistov in intenzivnejše vključevanje aktivistov z begunsko izkušnjo lahko pripomogla tako k ukinitvi razlikovanja kot zmanjšanju izključevalnega drugačenja in njegovega vpliva na neenakopravne odnose moči. Ne le aktivisti, katerih dela članek ne želi kritizirati, tudi raziskovalna skupnost mora stremeti k večji ozaveščenosti o begunski problematiki.