Demografski prehod, emigracija in dolgoročni ekonomski razvoj - države z največjo emigracijo v Evropi

V prispevku avtor analizira demografski prehod, emigracije in dolgoročni  ekonomski razvoj, s posebnim poudarkom na evropskih državah z največjim  izseljevanjem. Posebno pozornost posveča povezavi demografskih prehodov in  čezmorskega izseljevanja s pomenom dolgoročnega ekonomskega razvoja za  migracije. Evropske države z največjo migracijo se glede na izseljevanje delijo  za čas 1800-1940 na dve skupini: na dežele starega in novega izseljevanja.  Kljub tej delitvi je za vse v tem času značilno množično izseljevanje.  Evropska izkušnja kaže, da so dolgoročni ekonomski razvoj, modernizacija in  socialni napredek preoblikovali veliko večino evropskih držav v dežele  priseljevanja. Ko je bila dosežena določena stopnja razvoja v Evropi, je  izseljevanje dobilo na moči. V mnogih evropskih deželah je selitvi s podeželja  v mesta sledilo izseljevanje v tujino. Strokovni delavci so predstavljali velik delež teh izseljencev.

Teorija demografskega prehoda je bila pogosto kritizirana zaradi zanemarjanja notranjih in zunanjih migracij tekom demografskega prehoda. Kljub temu, da je ta kritika neupravičena, saj je osnovni namen teorije prehoda pojasniti spremembe naravne reprodukcije prebivalstva v času prehoda, mora znanost posvečati študiju migracij V obdobju demografskega prehoda potrebno pozornost.

Redkost študij, ki bi povezovale problematiko demografskega prehoda in mednarodnih migracij je avtorja Vodila, da se je lotil študija povezanosti med demografskim prehodom, emigracijo in dolgoročnim ekonomskim razvojem na primeru evropskih držav z največjo emigracijo. Besedilo se ukvarja z obdobjem 1800-1940 statistični podatki pa se večinoma omejujejo na stoletje 1841-1940. Kljub ogromnim statističnim problemom je danes Vsaj V grobem mogoče rekonstruirati podatke o emigraciji iz Evrope V obdobju demografskega prehoda njenega prebivalstva. V delu so prikazani podatki o povprečnih letnih neto migracijah na 100.000 prebivalcev za evropske države z največjo emigracijo in med njimi tudi za Slovenijo.

V Evropi običajno razlikujemo v obravnavanem obdobju države stare in države nove emigracije. Njihove zgodovinske izkušnje pa nas Vodijo do naslednjih pomembnejših sklepov. Prvič velika večina evropskih držav z največjo emigracijo je bila spremenjena po znatnem ekonomskem razvoju v države imigracije. Evropski primer kaže, da modernizacija, ekonomski razvoj in družbeni napredek spreminjajo državne emigracije V države imigracije. Drugič evropske izkušnje kažejo, da se proces emigracije praviloma ne začne v najbolj zaostalih, omejenih in odročnih regijah. Za njegov začetek je potrebna določena raven razvitosti. Tretjič v mnogih evropskih državah so migracije iz vasi v mesta ustvarile osnovo za kasnejše emigracije v tujino. Četrtič kvalificirani delavci so zavzemali pomemben delež emigracij iz Zahodne in Severne Evrope.

Kljub Vsemu navedenemu pa evropski primer ne more biti zgled za reševanje problemov povezanih z demografskim prehodom v današnjih nerazvitih državah sveta. Ne glede na mnogo večjo prenaseljenost današnjih revnih nerazvitih držav, preprosto danes ni na svetu držav, ki bi bile pripravljene sprejeti omembe Vredno količino imigrantov. Hkrati pa so tudi številke o obsegu prebivalstva nerazvitih držav tako velike, da mednarodne migracije ne morajo pomembneje zniževati prenaseljenost v teh državah.