Več ...
Namen članka je predstaviti dosedanje dosežke v raziskovanju venskega izseljenstva na področju sociolingvistike in nakazati si bodočega razvoja. Sociolingvistika je veda, ki se v nasprotju s teoretično lingvistiko ukvarja ne toliko s samim jezikom kot z nje rabo in s pravili, ki veljajo za jezikovne interakcije v družbe kontekstu. Na jezik torej gleda kot na pojav, ki ni statičen, ampak se spreminja, njegova raba tako na družbeni kot na individualni ravni pa je odvisna od vrste družbenih dejavnikov. Tako ima li na družbeni ravni jezik prestižen status ali pa je stigmatizira individualni in je njegova raba odvisna od dejavnikov, kot s 0 med sogovorniki, njihova izobrazba, starost, spol in podobno.
Ena glavnih stičnih točk med sociolingvistiko in izseljenstvom je proučevanje dvo- oz. večjezičnosti, v našem primeru jezikovnega stika med slovenščino in dominantnim jezikom države priselitve.
V primerjavi z jezikovno problematiko zamejskih Slovencev, je jezikovno stanje izseljencev razmeroma slabo raziskano in avtorji večine raziskav, razen mojih, so izseljenci sami ali pa tujci. Prav tako opažamo veliko neenakomernost glede raziskav posameznih izseljenskih skupnosti, saj se skoraj vse ukvarjajo izključno s slovenskimi izseljenci v ZDA.
V članku predstavim in kritično ovrednotim raziskave Lenčka, ki se ukvarja z dilemo t.i. »talilnega lonca« in s problemi in perspektivami etnične identifikacije povojnih priseljencev, Kessa, ki piše o humorju v ameriški slovenščini Keglove, ki opisuje čikaško jezikovno stanje, Hočevarja, ki ugotavlja stopnjo ohranitve materinščine na podlagi popisov prebivalstva v ameriških zveznih državah in še posebej Paternosta, ki je s svojimi številnimi članki o sociolingvističnih aspektih ameriške slovenščine in o problemu ohranjanja oz. izgubljanja slovenščine med priseljenci v Pennsilvanji in Minnesoti dragoceno prispeval k boljšemu razumevanju slovensko-angleškega jezikovnega stika. Na kratko se dotaknem še nekaterih avtorjev, ki niso lingvisti oz. sociolingvisti in ki jim jezik ni glavni predmet zanimanja, ampak ga omenjajo le mimogrede (Sulič Kodrič Birsa, Bennett).
V drugem delu govorim o svojem lastnem delu, katerega cilj je čim bolj celovit, sistematičen in Verodostojen opis jezikovnega stanja med ameriškimi Slovenci v Clevelandu. Na podlagi doslej največjega Vzorca informantov, pripadnikov različnih generacij predvojnih in povojnih priseljencev, in obširne baze empiričnih podatkov, zbranih z intervjuji, Vprašalniki in opazovanjem, ugotavljam stopnjo dvojezičnosti (ta je prehodnega značaja in gre V smeri bližajoče se jezikovne smrti slovenščine) naravo odnosa med ohranitvijo jezika in občutkom etnične pripadnosti, še posebno pozornost pa posvečam specifični obliki dvojezičnega diskurza - kodnemu preklapljanju. Pojav proučujem s sociolingvističnega in lingvističnega vidika, pri čemer ugotavljam vrsto motivacij, ki privedejo do tega, in postavljam funkcionalne in formalne omejitve za njegovo rabo
Končno nakažem možne teme prihodnjih raziskav, med katerimi so primerjave jezikovnega stanja med priseljenci v različnih deželah in v tipološko in velikostno različnih skupnostih ter bolj poglobljene študije posameznih jezikovno-stičnih pojavov.