42 / 2015
Nick Osbaldiston
Sociološkokulturni pogled na življenjsko-stilske migracije
IZVLEČEK
Temeljna premisa življenjsko-stilskih migracij je, da ideali, ki jih motivirajo, torej iskanje boljšega življenja, niso homogeni za vse skupine in kontekste. V nasprotju z drugimi raziskovanji migracij, so življenjsko-stilske migracije proučevane skozi kontekst kulture; udeleženci izhajajo pri osmišljanju svoje izkušnje iz različnih kulturnih struktur. Članek proučuje pripovedi udeležencev življenjsko-stilske migracije v Avstraliji. Pripovedi zajemajo tri širše teme: kritiko potrošništva, nostalgijo in vzdrževanje meja. Gledano skozi sociološko lečo to izkazuje fleksibilnost koncepta življenjsko-stilskih migracij in uporabnost sociologije kulture pri nadaljnji razlagi tega pojava.
KLJUČNE BESEDE: sociologija kulture, življenjsko-stilske migracije, čas, nostalgija, kulturne meje
Več ...
POVZETEK
SOCIOLOŠKOKULTURNI POGLED NA ŽIVLJENJSKO-STILSKE MIGRACIJE
Nick OSBALDISTON
V pričujočem članku avtor v raziskavo koncepta življenjsko-stilskih migracij vpelje sociologijo kulture oziroma za razumevanje pripovedi življenjsko-stilskih migrantov v Avstralijo uporabi Alexandrovo in Smithovo paradigmo (2006). Medtem ko drugi poskusi razumevanja pojava izhajajo iz Bourdieujevske optike (na primer Benson in O'Reilly 2009), ta pristop za pojasnjevanje lastnih migrantskih izkušenj poskuša razstaviti različne kulturne okvire. Kot v svojem delu o raziskovanju kulturnega življenja pokažeta Alexander in Smith (2006), je to mogoče doseči z analizo, v kateri kultura ni obravnavana kot odvisna, ampak kot neodvisna spremenljivka. S te perspektive je mogoče še zlasti kulturo brati kot besedilo, in tako, sledeč Smithovemu (1999) delu, pričujoči članek na podlagi Fryevih (1976) tematskih okvirov »teme vzponov/spustov« razloži, kako življenjsko-stilski migranti svojo migracijsko izkušnjo tipično predstavijo tako, da poudarijo binarno razliko med življenjem pred selitvijo in po njej. V članku obravnavane tri glavne teme ilustrirajo teorija in empirični podatki iz pripovedi samih migrantov; glavne teme so kritika potrošništva, nostalgija in vzdrževanje meja. V vseh primerih so udeleženci za pripovedovanje svojih migracijskih zgodb uporabili svoj lastni kulturni repertoar in svoja minula življenja v mestu uokvirili s »temo propada«: kot individualizirana, nevarna in nezadovoljujoča. Po drugi strani pa so njihova nova življenja v izbranem kraju uokvirjena s »temami vzpona«: družabna, svobodna in zadovoljujoča. Tak pristop omogoči premagovanje nekaterih omejitev kulturnih analiz po Bourdieuju, predvsem tistih, povezanih z razredno določenostjo. Čeprav je ta slog kulturne sociologije morda naiven in ignorira strukture kapitala, nam vendar omogoča, da odpremo celo vrsto kulturnih repertoarjev, iz katerih izhajajo ljudje, kakor trdi Lamont (2006).
Poleg tega to omogoča razumevanje konceptualnih razlik med življenjsko-stilskimi in drugimi migracijami. Ali natančneje, priseljevanje lahko zaradi 'privlačnosti območja' (amenity migration), ki je po empiričnih lastnostih podoben življenjsko-stilski migraciji, beremo kot koncept, ki se nanaša na razliko med kraji. Življenjsko-stilska migracija pa je lahko in mora biti razumljena kot sociološki termin, ki se zanaša na razkrivanje kulturnih naracij, ki jih ljudje uporabljajo, da bi pojasnili svojo izkušnjo. Uporaba kulturnih naracij je lahko razdrobljena med skupine, ljudi in posameznike ter zahteva poglobljeno etnografsko raziskavo življenjskih slogov in njihovo razlago s pomočjo sociološke teorije. Na tak pristop naletimo v raziskavah življenjsko-stilskih migracij, sociologija kulture pa nam omogoča, da razvijemo popolnejše razumevanje kulture kot strukture z mnogimi vidiki, ne le razrednimi.