Izseljenska avtobiografija v ZDA – primer slovenskih Američanov

Namen prispevka ni teoretično razmišljanje o avtobiografskem literarnem žanru, pač pa prikaz avtobiografij slovenskih priseljencev v ZDA kot njihove najstarejše književnosti. Avtorica ugotavlja, da izseljenskih avtobiografij ni mogoče presojati zgolj s strogo literarnoumetniškega vidika, ampak je treba upoštevati še druge vidike, kot so njihova vloga pri ohranjanju slovenstva, njihov zgodovinski pomen, priljubljenost med izseljenci in podobno. Avtobiografije deli na starejše avtobiografije misijonarjev in na mlajše laične avtobiografije. Navaja značilnosti, skupne poteze in razlike med obema vrstama in poudarja dejstvo, da se pisci praviloma osredotočajo na nekaj osnovnih problemov, iz katerih izhajajo. Mnenja je, da so se slovenski izseljenci s  svojimi avtobiografijami uspešno vključili v etnično književnost v ZDA, ki je v tej državi dobila domovinsko pravico v zadnjih dveh desetletjih.