Glasovi migrantk med preteklostjo in sodobnostjo

SEVEROVZHODNI KOT  JADRANA

Regionalno gledano se vsi prispevki ukvarjajo z območjem severovzhodnega Jadrana, ki je specifično (dostopnost pomorskih transportnih poti, večjezičnost, kontrast med obalo in zaledjem) in univerzalno hkrati. Poglavitni značilnosti Istre in širšega severovzhodnega kota Jadrana prve polovice 20. stoletja sta namreč gospodarska zaostalost ter zapoznela industrializacija, pospremljeni tako s čezoceanskimi kot tudi tedenskimi in s sezonskimi delovnimi migracijami v obalna mesta, ki so bila v prvi polovici 20. stoletja del širše evropske zgodbe (Dukovski 1997; Darovec 1992; Kalc 2002). V Istri in na Goriškem se je večina prebivalcev ukvarjala s poljedelstvom, pri čemer je manjši odstotek ljudi posedoval večji del rodovitnih površin, večina prebivalstva pa manjše, nerodovitne, razpršene in težko dostopne koščke zemlje. Rezultat pogostega menjavanja političnih sistemov, velikih družin, vojn in marginalizacije večin- sko ruralnega, slovensko in hrvaško govorečega prebivalstva Istre so bili revščina, socialna ogroženost in občutek nezmožnosti vplivanja na dano situacijo (Dukovski 1997). V takšnih okoliščinah so bile (pre) prodaja izdelkov in pridelkov med ruralnimi in urbanimi območji in prekomorske delovne migracije osnovni vir prihodkov ne samo posameznikov, temveč tudi družin in celotnih vasi (Ledinek Lozej, Rogelja 2012). Zgodovinski vidik delovnih migracij na severovzhodnem Jadranu in vlogo žensk podrobneje osvetljuje prispevek Alekseja Kalca. V mozaiku delovnih migracij severovzhodnega Jadrana so namreč pomembno vlogo odigrale prav ženske. Dojilje, (pre)prodajalke, kontrabantarke, hišne pomočnice, pe- rice in krušarice, ki so se večkrat gibale na meji (ne)legalnega ali celo moralno (ne)sprejemljivega početja, so v vojnah in revščini postale ključne oskrbovalke družine ter obenem pozabljen, preslišan ali na svojevrsten način interpretiran del zgodovine (Ledinek Lozej, Rogelja 2012; 2000; Rogelja, Ledinek Lozej 1997; 1996; Škrlj 2009; Koprivec 2006).

PARTICIPATIVNE  PRAKSE SPOMINJANJA

V tematskem sklopu je posebna pozornost posvečena ženskam migrantkam. Pri tem spoj teme in biografske metode ni naključen, temveč ključen element osvetljevanja nedokumentiranih ali z umetniškim posegom interpretiranih življenj, hkrati pa tudi odmev sedanjosti, ko so v procesu formiranja dediščine obravnavanega območja prav ženske odigrale ključno vlogo. Prav tako ni naključje, da je v procesu revalvacije življenjskih zgodb in kvalitativnih pristopov v družboslovju in humanistiki pomembno vlogo odigral feminizem. Feministične zgodovinarke so namreč že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja v ustnih in biografskih virih iskale snov za oblikovanje argumentov o marginaliziranih zgodo- vinah, nedostopnih na podlagi konvencionalnih dokumentarnih virov (Rossi 1985). Potrebo po indivi- dualni in kolektivni prisotnosti žensk ter po rekonstrukciji in opisovanju osebnih, subjektivnih izkušenj Gabriele Griffin in Rosi Braidotti (2002) postavljata tudi za izhodišče razvoja ženskih študij. Empiricizem je bil za njihov razvoj in razcvet ključen zato, ker je dajal potrebno legitimacijsko oporo temeljnemu principu ženskih študij, to je pomembnosti izkušnje kot izvora znanja, vednosti in teorije. Priznanje su- bjektivnosti in intersubjektivnosti je bilo ključno pri razvoju narativne ali biografske metode in legitimiranju subjektivnih izkušenj in interpretacij življenja ljudi. Pri tem je pomembno, da ti ljudje niso izbranci političnih, vojaških in nacionalnih zgodovin, temveč posamezniki, ki niso staljeni v sofisticiranih izraču- nih kvantitativne metodologije. Gre za »demokratizacijo zgodovine« (Thompson 1988; Portelli 1991) in drugih ved, kjer z uporabo biografske metode ali »ustne zgodovine« pridejo do besede in glasu tisti ljudje, ki jim pravimo »navadni«, »običajni« ljudje« ter seveda zgodovinsko najbolj utišan del človeštva, ženske.

S tega vidika je posebna pozornost posvečena Šavrinkam (v prispevku Špele Ledinek Lozej in Nataše Rogelja) in aleksandrinkam (v prispevku Mirjam Milharčič Hladnik). Te so s svojimi v zgodovini ukoreninjenimi zgodbami s pomočjo literariziranih, folkloriziranih in populariziranih podob posegle tudi v sedanjost. Aktivna vloga posameznic in posameznikov je pri tem osvetljena tako v kontekstu sodobnih dogodkov (literariziranja ženskih migrantk, novonastalih meja, razvoja turizma, emancipacije žensk, romantiziranja mobilnosti) kot tudi spomina posameznic na zgodovinske okoliščine prve polovice 20. stoletja. Prav fenomena Šavrink in aleksandrink postavljata tematskemu bloku solidno interdisciplinar- no platformo. Preprodaja med obalnimi mesti in istrskim zaledjem ter plačano skrbstveno delo imata namreč etnografsko, zgodovinsko in spominsko dimenzijo ter sta hkrati vpeta v splet sodobnih okoli- ščin oblikovanja kolektivnega spomina. Med njimi sta najbolj zanimiva aktualni spomin na migrantke in interpretacija spominjanja migrantk samih, njihovih družinskih članov ter širše lokalne skupnosti. Današnje pojmovanje Šavrink in aleksandrink namreč v veliki meri določa literarni in umetniški poseg, ki je te ženske proslavil na svojevrsten način. Omenjeni poseg je po eni strani odprl pot ženskim glasovom, po drugi pa zreduciral zgodbo o Šavrinkah in aleksandrinkah na specifičen zorni kot (Mihurko Poniž 2011). Redukcijo izkušenj slovenskih migrantk, ki jo že pregovorno predstavljajo številne prepesnitve Lepe Vide (Mlekuž 2009) in v sodobnem času romani Marjana Tomšiča (1986; 1993; 2002; 2006), je mogoče preseči zgolj z biografsko metodo, torej z načrtnim zbiranjem, hranjenjem in objavljanjem raznolikih in kompleksnih izkušenj udeležencev migracijskih procesov. Danes nastajajo na v tem tematskem sklopu obravnavanih področjih dejavnosti, osredotočene na ohranjanje avtentičnih zgodb, pripovedi, spominov, memoarov. Še več, materialno in nematerialno dediščino aleksandrink in Šavrink predstavljajo širši javnosti muzejske zbirke, razstave, tematske poti, spominske sobe in podobno. V teh dejavnostih so aktivni prebivalci lokalnih območij, sorodniki in družinski člani akterjev opisanih procesov. Pridružu- jejo se jim raziskovalci in raziskovalke, ki z biografsko metodo utirajo pot pristopu, ki ga Dirk Hoerder imenuje »na človeka osredotočen pristop«. Takšen pristop vključuje ekonomske, kulturne, socialne in emocionalne kompleksnosti in pogoje migracijskih odločitev ter njihovih posledic tako v kraju, od koder se ljudje premikajo, kot tudi v krajih, kamor so namenjeni. »Holistično-materialno-emocionalni pristop« je pomemben zlasti za razumevanje ženskih mobilnosti, saj lahko z njim sistematično zavračamo prevladujoči znanstveni in poljudni diskurz o ženski pasivni vlogi v družbenih in družinskih procesih. Z njim vse udeležence družinskih odločitev o mobilnosti ali/in migraciji obravnavamo kot aktivne, tako pri odločitvah o migracijah kot pri njihovih posledicah. »Odločitve o poteku življenja, stopnje podpore in želje po izboljšanju vključujejo skupek tradicionalnih kulturnih norm in praks, dejanskih emocionalnih in duhovnih potreb ter ekonomskih razmislekov,« poudarja Hoerder (2002: 20).