Petindvajset let po krvavem razpadu socialistične Jugoslavije so zidovi postjugoslovanskih mest še vedno polni grafitov dveh domovin: aktualne nacionalne države in nekdanje jugoslovanske federacije. Glavna raziskovalna vprašanja članka, ki temelji na avtorjevem longitudinalnem raziskovanju in semioloških (kvalitativnih in kvantitativnih) metodoloških pristopih je, kako, kje in zakaj so v tej specifični urbani subkulturi Jugoslavija, njen socializem, njene protifašistične korenine in njeni voditelji (de)konstruirani, slavljeni in obsojani. Na ravni denotacije se grafiti in street art, ki se pogosto konfrontirajo v grafitarskih bitkah, delijo na pro- in protijugoslovanske. Na ravni konotacije se pojavljajo trije glavni ideološki antagonizmi: socialistični federalizem vs. nacionalizem, Tito vs. njegovi nasprotniki in antifašizem vs. fašizem. Temu sledi analiza ekspresivnih strategij tovrstne urbane produkcije, kot so provokacija in kritika, afirmacija in kontinuiteta, označevanje terena, nenehni antagonizem in semiološka gverila.
KLJUČNE BESEDE: Slovenija, Jugoslavija, grafiti, street art, jugonostalgija, nacionalizem, semiologija
Več ...
SKLEP
V sklepnem delu raziskave se vračam k uvodnim vprašanjem: kakšno socialistično Jugoslavijo, v vseh protislovjih njene »uresničene utopije«, na katere sijajno opozarja Suvin (2014), so ulični ustvarjalci s sprejem »našpricali« na zidove postjugoslovanskih mest? Kateri njeni vidiki so slavljeni, kateri obsojani? Katere ideologije so na delu v diametralno nasprotnih motivih grafitov? Ugotavljam, da sta odgovora na to dva, zgodovinski in aktualni. Prvič, nekateri grafiti se navezujejo izključno na pretekle čase. Analiza ideoloških formacij v njih kaže, da naše zgodovine to obdobje še vedno vrednotijo popolnoma polarizirano, antagonistično. Tako kot Eco na primeru popularnih romanov razlaga, kako je »shematizacija, manihejska delitev, vedno dogmatična, netolerantna« (1998, 170), tudi v tem primeru ni dialoga, ni produktivnega reševanja konflikta, ni pomiritve, ni sprave, ni alternative – obstaja samo nepremostljiva opozicija pro-contra, pro- in protijugoslovanska. Politični ping-pong se nadaljuje.
Tovrstni ideološki dvojčki odražajo, preslikavajo in obenem ustvarjajo temeljno, nerešljivo politično nasprotje tranzicije: med prejšnjima dominantnima ideologijama in praksama (jugoslovanskim multikulturalizmom v obliki bratstva in enotnosti na etnično-kulturnem področju in socializmom na družbenoekonomskem) in novima, ki sta ju zamenjali (etnonacionalizem na etnično-kulturnem področju in neoliberalizem na družbenoekonomskem). Protijugoslovanski, protisocialistični in nacionalistični grafiti so pravzaprav samo ulična apropriacija dominantnih političnih diskurzov, aktualna hegemonija »na ulični način«. Tudi grafit je lahko to, čemur Haraway pravi »oblastna komunikacija« (1999: 391). A »kjer je oblast, je tudi odpor«, bi na to lahko odgovoril s Foucaultom (1978: 95). Če ne gre drugje, se ta s projugoslovanskimi in prolevičarskimi grafiti konkretno izraža na stenah urbane krajine: ti »navdihujejo ljudi, jih opolnomočijo, dvigujejo duha in krepijo njihovo moralno moč« (Chaffee 1993: 20). To, da je na stenah precej več projugoslovanskih kot protijugoslovanskih grafitov, priča o tem, da je ta stran marginalizirana, da ima komunikacijski deficit in da je zanjo grafit eden redkih medijev izražanja. »Orožje šibkih«, če citiram učinkovit izraz Jamesa C. Scotta.
To, da ni »sinteze« med jugoslovansko »tezo« in protijugoslovansko »antitezo«, da imamo na stenah še vedno dobesedno »rdečo« in »črno« resnico (dobesedno: grafite rdeče barve proti grafitom črne barve), je sicer raziskovalno hvaležno, politično pa naporno in blokirajoče. A razlog za to ni preteklost po sebi: grafiti o razdeljeni preteklosti dejansko govorijo o konfrontacijah v sedanjosti. Druga ugotovitev se mi zdi mnogo pomembnejša in daljnosežnejša, zadeva pa aktualno stanje. Čeprav zgleda referenčni okvir tovrstne urbane kaligrafije nedavna preteklost, torej neke vrste jugoslovanski ekceptionalizem, pa je v njej eksplicitna kritika obstoječega, sedanjega, postjugoslovanskega tukaj-in-zdaj. Gre za aktualizacijo (nekdanjega) multikulturalizma, (nekdanje) socialno pravičnejše družbe, da bi se kritizirala (sedanji) etnonacionalizem in (sedanje) družbene krivice, ki se porajajo v novem kapitalizmu. Tako kot vsak drug medij tudi grafiti (re)producirajo družbena razmerja moči, na drugi strani pa jih napadajo: tudi na tem področju se dogaja nenehna (kontra)hegemonska borba.
Drugače rečeno, sodobni politični boji se prevajajo v čase in kategorije NOB in jugoslovanskega socializma, torej v nekdaj skupno zgodovino. »Nova« postjugoslovanska domovina se ocenjuje z referiranjem na »staro«, jugoslovansko. Tovrstni grafiti izražajo razočaranje nad izidom tranzicije (Bili smo 3 blok, sedaj bomo 3 svet / Ljubljana, 2010, 2012/; Poslje Tita dopala nas kita / Zagreb, 2015/), bežijo v nostalgične sanjarije (Dok je bilo Tita bilo je i šita! / Split, 2011/), se s sakrazmi lotevajo zgodovinskega revizionizma (Janezu Janši v trajni spomin s slikami pohabljenih žrtev nacizma / Ljubljana, 2009/; Skini Fak Of, Če bi Hitler praznoval, ne bi ti slovensko znal s simbolom OF / Ljubljana, 2010/), poveličujejo zgodovinske voditelje na račun poznejših (Tito je živ, a Tuđman ne! / Reka, 2015/), preferirajo prejšnjo nad aktualno nadnacionalno skupnostjo (Bolje Yu nego EU! in srp in kladivo / nekje na Hrvaškem, 2012/), prepoznavajo fašizem v sedanjih desničarskih gibanjih (SKOJ, srp in kladivo nad grafitom desničarskega Nacionalnega stroja / Banja Luka, 2012/; pod grafit Slovenia desničarskih organizacij je bilo dodano Antifa Area Since 1941 / Ljubljana, 2016/), šibajo oportunizem sedanjih oblastnikov (Druže Ramsfeld mi ti se kunemo … / Ljubljana, 2003/), preslikavajo aktualne politične delitve v nekdanje (nalepka s politiki desničarske SDS s pripisom Dost je!!! domobranske vladavine / Ljubljana, 2013/) ter ironično enačijo nekdanjo in sedanjo nadnacionalno zvezo, Jugoslavijo in EU (E/Y/U / Zagreb, 2015/). Podobno je tudi na protijugoslovanski strani, tudi tam prihaja do kritike sedanjosti s stališča preteklosti: aktualni dogodki se berejo skozi kategorije iz nekdanje Jugoslavije (SDP = Jugoslavija / Reka, 2015/).
Naj sklenem: projugoslovanski in protijugoslovanski politični grafiti in street art so nekakšen »lakmusov papir« perečih sedanjih družbenih dogajanj in vrednotenja preteklosti. Anonimna mnenja o teh so najprej na ogled na zidovih. Po mnenju Jugoslaviji, njenemu socializmu, voditeljem, antifašizmu itn. naklonjenih grafiterjev je vsega tega danes premalo – zato s tem simbolno »uravnotežijo« javni prostor, dobesedno vračajo stvari »na svoje mesto«. Na drugi strani je po mnenju nasprotnikov Jugoslavije in vsega z njo povezanega še vedno preveč – zato njeno »kontinuiteto«, kar je pogosta splošna ideološka mantra postjugoslovanske desnice, črtijo na vsakem koraku. Glede na zaostrovanje ekonomskega, političnega in splošnega družbenega stanja v postsocialistični post-Jugoslaviji ter čedalje globlje polarizacije vzdolž omenjenih antagonizmov (socializem vs. neoliberalizem, multikulturalizem vs. etnonacionalizem) je pričakovati še intenziviranje tovrstnih uličnih intervencij.