Mobilnost umetnikov v EU: Med priložnostmi in ovirami

Mobilnost, zlasti delovna mobilnost, je promovirana in ovrednotena kot ekonomski in politični temeljni kamen Evropske unije in hkrati predstavljena kot ključna za njuna prihodnja razvoj in rast. Mobilni posamezniki pa se hkrati soočajo z veliko ovirami, ki jim preprečujejo mobilnost, pri čemer so umetniki, aktivni v transnacionalnih umetnostnih svetovih, še zlasti ranljivi. Avtorica se v preglednem članku osredotoča na mednarodno mobilnost umetnikov v Evropski uniji, pri čemer analizira različne pisne vire (literaturo in spletne vire). Članek ima dva namena: orisati mobilnost umetnikov kot posebno obliko mobilnosti in osvetliti razkorak, ki nastaja med dojemanjem mobilnosti, kot jo oblikujejo politični in javni diskurz ter akademski pristopi k njenemu preučevanju in kot jo definirajo ter problematizirajo umetniki in strokovni delavci v analizah stanja na področju mobilnosti umetnikov.
KLJUČNE BESEDE: mobilnost, mobilnost umetnikov, Evropska unija, ovire mobilnosti

POVZETEK

Avtorica se v članku loteva različnih vidikov posebne oblike mobilnosti, to je mobilnosti umetnikov. Z namenom orisati ključne značilnosti habitusa mobilnosti umetnikov, o njej razpravlja v kontekstu evropskih politik mobilnosti in znanstvenih pogledov na mobilnost na eni in kritičnega vrednotenja mobilnosti umetnikov na drugi strani. Pri tem razmislek o mobilnosti umetnikov postavlja v presek med priložnostmi za mobilnost in ovirami zanjo. Mobilnost umetnikov v članku utemeljuje s pomočjo treh vidikov: 1) z vidika motivov za mobilnost: mobilni umetniki in ustvarjalci v kulturi navajajo poleg specifično ekonomskih motivov za mobilnost številne specifične motive, ki definirajo njihovo mobilnost (razstavljajo lahko v svetovnih umetniških prestolnicah, postanejo mednarodno umetniško prepozna(v)ni, mobilnost spodbuja ustvarjalnost, ustvarjanje novih stikov, pridobivanje navdiha za umetniška dela ipd.); 2) z vidika raziskovalnega pokritja tega področja: vse večje zanimanje za mobilnost umetnikov vlada tudi med raziskovalci, kar narekuje pojav novega interdisciplinarnega raziskovalnega polja – kulturne in umetniške mobilnosti (pri čemer so zajeti tudi mobilnost artefaktov, kulturnih vzorcev in podobno); in 3) s stališča tvorcev politike mobilnosti oziroma ekonomije kulture: prepoznavnost mobilnosti umetnikov kot posebne veje v okviru kulturne in kreativne industrije, kot jo definira Evropska komisija.
Avtorica prav tako ugotavlja, da je mobilnost, zlasti delovna, promovirana in ovrednotena kot ekonomski in politični temeljni kamen Evropske unije. Hkrati je tudi dojeta kot ključna za njuna prihodnja razvoj in rast. Ob konceptu mobilnosti se je oblikoval specifični politični, akademski in javni diskurz, ki odslikava največkrat enoplastno, velikokrat le pozitivno podobo mobilnosti. Mobilni posamezniki pa se na drugi strani soočajo z veliko ovirami, ki jim preprečujejo mobilnost, pri čemer so v transnacionalnih umetnostnih svetovih aktivni umetniki še zlasti ranljivi. Članek tako osvetljuje razkorak, ki nastaja med dojemanjem mobilnosti, kot jo oblikujejo politični in javni diskurz ter akademski pristopi k njenemu preučevanju in kot jo definirajo ter problematizirajo umetniki in strokovni delavci v analizah stanja na področju mobilnosti umetnikov. Diskusija v članku temelji na številnih in raznolikih pisnih virih (akademski članki, EU poročila, pravni dokumenti in direktive EU, poročila in priporočila strokovnih skupin, ki delujejo na področju mobilnosti umetnikov, tudi številni spletni viri).