Reprezentacije spominov skozi umetnost: Umetniško delo Zdravka Dučmelića v Argentini

Avtorji v članku predstavljajo umetniški svet hrvaškega slikarja Zdravka Dučmelića v Argentini. Spominjanje s pomočjo umetnosti in kreativnosti obravnavajo z interdisciplinarnim povezovanjem antropologije in umetnostne zgodovine. Raziskujejo izražanje pridobljenega umetniškega in estetskega habitusa ter združevanje spominov in osebnih izkušenj v umetniškem ustvarjalnem procesu. S tem namenom predstavijo Dučmelićev estetski in umetniški habitus in njegov vstop v argentinski sociokulturni in umetniški prostor. Posebno pozornost posvečajo transformaciji osebnih in čustvenih izkušenj in spominov v umetniške simbolne in sanjske podobe.
KLJUČNE BESEDE: Dučmelić, umetnost, umetniški proces, spomini, Hrvati v Argentini, interdisciplinarni pristop

POVZETEK

Avtorji v članku predstavljajo umetniški svet hrvaškega slikarja Zdravka Dučmelića v Argentini. Spominjanje s pomočjo umetnosti in kreativnosti obravnavajo z interdisciplinarnim povezovanjem antropologije in umetnostne zgodovine. Dučmelić se je leta 1923 rodil v Vinkovcih na Hrvaškem. Med študijem umetnosti na Kraljevsko zemaljsko višem obrazovalištu za umjetnost i umjetni obrt v Zagrebu je izbruhnila druga svetovna vojna. Po odhodu iz Pliberka je zbežal v Rim in pozneje v Madrid, kjer je prišel v stik z deli španskega slikarja Francisca Goye y Lucientesa, italijanskega umetnika Giorgia de Chirica, italijanske metafizične umetnosti, nadrealista Maxa Ernsta in drugih avantgardnih umetnikov. Vsi omenjeni so ga navdihovali pri izražanju globokih vtisov, ki jih je ponazarjal s kamnito sivimi in praznimi pokrajinami brez vegetacije, potopljenimi z nostalgijo in osamljenostjo, kjer človekova čustva nadomešča racionalnost. Avtorji v članku raziskujejo izražanje pridobljenega umetniškega in estetskega habitusa ter združevanje spominov in osebnih izkušenj v umetniškem ustvarjalnem procesu. S tem namenom so raziskali njegov vstop v argentinski sociokulturni in umetniški prostor. Umetnik je leta 1949 skupaj z 10.000 Hrvati prišel v Argentino, kjer je začel plodno umetniško kariero v avantgardnem gibanju. Sledil je zlasti delom Roberta Aizemberga in Xula Solarja. Dučmelićeve vizualne podobe so pritegnile tudi Jorgeja Luisa Borgesa, ki mu je v osemdesetih letih ponudil ilustriranje Labirinta, ene njegovih knjižnih mojstrovin. Kot redni profesor je deloval tudi na Universidad de Cuyo. Največ je ustvaril v Mendozi, kjer je med umikom iz javnosti našel način umetniškega izražanja svojega notranjega sveta ter tako s ponavljajočimi temami transformiral z vojno spodbujene simbolne in sanjske podobe ter žalostne izkušnje in spomine. Slikal je sive kamnite pokrajine z okamenelimi ljudmi, zlasti ženskami, izgubljenimi v osamljenih puščavah. V svojih delih je akademsko znanje združeval z migracijsko/begunsko izkušnjo. Njegovo ustvarjalnost so poganjali pripadnost diaspori ter spomini na domovino in eksil. V tem smislu je Dečmelićevo umetnost mogoče razumeti kot vzorec, s katerim družbe in njeni člani predstavljajo in simbolizirajo zgodovinski in družbeni spomin. Raziskovanje Dučmelićevih slik in njegovih ponavljajočih tem omogoča razkrivanje povezav estetskih sredstev in tehnik s simbolnim svetom, ki niso le del sociokulturne konfiguracije, temveč tudi sublimacija občutljivih tem z estetiko in navdihom kot tudi s formalnimi teorijami in gibanji.