Vpliv mobilnosti na vizualno umetnost v slovenski diaspori v Argentini

Članek obravnava vpliv mobilnosti na vizualno umetnost med umetniki v slovenski skupnosti v Argentini. Temeljno vprašanje prispevka je, kako je umetniška ustvarjalnost povezana z individualnimi in s kolektivnimi izkušnjami migracije, z življenjem v diaspori pa tudi z vračanjem. Umetnost obravnava z antropološkega vidika kot procesualno in relacijsko ter vselej vključeno v širše socialne, politične in družbene kontekste. Takšna analiza po eni strani razkriva umetnikove izkušnje, predvsem pa širše pomene in vloge umetnosti v specifičnih družbenozgodovinskih kontekstih. Ker avtor obravnava, kako umetniki v diaspori razumejo zgodovino ter kako si zamišljajo, izražajo in ustvarjajo odnose z domovino, umetniška dela postavlja v odnos z življenjskimi zgodbami in potmi umetnikov ter družbenozgodovinskimi okoliščinami. Pojasnjuje povezave med mobilnostjo in umetnostjo, obravnava medsebojno vplivanje diasporične skupnosti na delo umetnikov in obenem vpliv umetniških del na oblikovanje diaspore.
KLJUČNE BESEDE: slovenska diaspora, Argentina, vizualna umetnost, mobilnost, antropologija umetnosti

POVZETEK

Članek obravnava vpliv mobilnosti na ustvarjalnost med likovnimi umetniki v slovenski skupnosti, ki so jo v Argentini oblikovali povojni migranti. Teoretski okvir sloni na povezavi med mobilnostjo in umetnostjo in obravnava povezanost umetniške ustvarjalnosti z individualnimi in s kolektivnimi izkušnjami migracije, življenjem v diasporični skupnosti pa tudi s povratnimi mobilnostmi v domovino. Analiza sooča izkušnje begunstva po drugi svetovni vojni, ki so ga povzročili medvojna kolaboracija in strah pred povojnim komunističnim režimom, pa tudi izkušnje življenja v diasporični skupnosti, nezmožnost ali odklanjanje vrnitve v domovino do leta 1990 in navsezadnje različne oblike povratnih mobilnosti po slovenski osamosvojitvi leta 1991. Članek na kratko predstavi zgodovino migracije in oblikovanja skupnosti, predvsem pa poudari nekatere temeljne družbenozgodovinske okoliščine, ki so v diaspori oživile socialni spomin na begunstvo in povojne poboje, migracijo v Argentino ter oblikovanje odnosov do domovine. Članek umetnost obravnava z antropološkega stališča, torej skozi njeno procesualnost, relacijskost in vključenost v širše politične, zgodovinske in družbene kontekste, predvsem pa se osredotoča na likovno in kiparsko umetnost. Likovna umetnost je bila najbolj odmaknjena od ideoloških agend politične elite v skupnosti, a kljub temu razkriva nekatere temeljne vsebine, s katerimi so umetniki raziskovali, predstavljali in oblikovali diasporično družbenost. Avtor obravnava slovenske umetnike t. i. povojne migracije, njihova umetniška dela pa predstavi skozi tri glavne tematike: socialni spomin na vojno in migracijo, odnos do domovine in ambivalentnost oz. razpetost med dvema družbenima svetovoma. Pri tem ostaja na področju antropologije umetnosti, saj ga zanimajo vplivi med družbenozgodovinskimi okoliščinami, osebnimi izkušnjami in socialnimi spomini ter ustvarjalnostjo. Takšna analiza po eni strani razkriva umetnikove izkušnje, predvsem pa širše pomene in vloge umetniškega delovanja v specifičnih družbenozgodovinskih kontekstih. Ker avtor v članku obravnava, kako slovenski umetniki v diaspori razumejo preteklost ter kako si zamišljajo, izražajo in ustvarjajo odnose z domovino, umetniška dela postavlja v odnos z njihovimi življenjskimi zgodbami in potmi ter družbenozgodovinskimi okoliščinami.