Balkanska pot in varuhi Evrope: begunska kriza na mejah Slovenije

Članek obravnava javne odzive na begunsko krizo jeseni 2015. Temeljno izhodišče analize so vznikajoči »post-schengenski« imaginariji meje, ki se oblikujejo v odzivih na ukrepe držav članic EU v periferni soseščini in glede na pričakovanja centra o varovanju zunanjih meja. Slovenija v tej konstelaciji, ki se opira na spomine na 20. stoletje, predvsem na pripisano dediščino travmatičnega pripadanja socialističnemu bloku, zavzema mesto varuha meje. Iz te analize izpeljani teoretski argument poudari pomen zgodovinske obravnave javnih predstav o politični skupnosti, mejah in solidarnosti ter lokaliziranih študij popularnih predstav o pripadnosti, ki izhajajo iz regijskih zgodovin.
KLJUČNE BESEDE: begunci, balkanska pot, meje, tujci, Slovenija, prekarnost

POVZETEK

Članek obravnava javne odzive na begunsko krizo jeseni 2015. Analiza je vstavljena v kontekst teorij o globalizaciji in mejah. Glavnina sodobnih kritičnih razprav poudarja vlogo visoko tehnološko razvitih režimov meja. Pogosto se zdi, da tehnološki napredek meje potiska v vlogo avtonomnega akterja, ki deluje onkraj časa in prostora konkretnih ljudi. Nasprotno pa je begunska kriza poudarila drugačno resničnost meje in jo pahnila »nazaj« v zgodovino. Ta povratek je najočitnejši v izrazu geografija »migracijskih poti« v Evropo. Na Mediteranu t. i. »Mediteranska pot« oživlja zgodovino (post)kolonialnega nasilja; na jugovzhodu »Balkanska pot« s presečiščem na ozemljih postsocialističnih držav obnavlja pripoved o hladni vojni.
Članek vznik teh zgodovin obravnava v luči »post-schengenskega« imaginarija, ki določa predstave o »Balkanski poti« v Sloveniji. Jeseni 2015 je Slovenija samoiniciativno prevzela vlogo varuha Evrope. Kot pokaže analiza, je bila ta vloga prefiltrirana skozi spomine na 20. stoletje, še zlasti domnevno travmatično povezanost s socialističnim vzhodnim blokom. Ta samopodoba se vpenja v trenutno neoliberalno stanje prekarnosti eksistencialnih pogojev, ki v podobi migranta najde posebej priročno tarčo za izražanje frustracij in strahov o usodi v postsocialni državi. Temeljna teza je, da je kriza socialne države povzročila kontradiktorno uveljavljanje privilegija državljanstva: sprostitev primeža meje kot dela globalne neoliberalne politike je odprla pot za strah pred drugim, hkrati pa povsem zakrila lastno udeležbo v »zločinih« meje in profitabilnosti migracij.
Prispevek s konkretno analizo medijskega diskurza poudarja pomen zgodovinske obravnave javnih predstav o politični skupnosti, mejah in solidarnosti ter lokaliziranih analiz javnih idej o pripadanju, ki jih oblikujejo regionalne zgodovine.