Ustvarjanje nedokumentiranih migrantov: primer Norveške

Nedokumentirane migracije so v porastu tako v Evropi kot drugje po svetu. Na Norveškem, kot tudi v preostalih evropskih državah, zaznavajo zastoj liberalizacije azilnih in migracijskih politik in porast restriktivnih ukrepov. Članek temelji na raziskavi nedokumentiranih migracij in avtoričinem terenskem delu z nedokumentiranimi migranti na Norveškem ter ponuja analizo štirih področij vladnih ukrepov. Ti pojasnjujejo način ustvarjanja nedokumentiranosti: 1) odstranitev in ponovna vzpostavitev meja; 2) kategorizacija kot strategija upravljanja; 3) ustvarjanje kategorije subjekta za deportacijo; in 4) kriminalizacija »nezakonito« priseljenih ljudi. Namen kompleksno prepletenih vladnih tehnik je upravljati z »nezakonito« priseljenimi ljudmi. Članek se osredotoča na načine konfiguracije in ustvarjanja nedokumentiranih migrantov na ozemlju nacionalne države, saj prav vladnost nedokumentiranih migracij hkrati ustvarja tovrstno kategorizacijo ljudi.
KLJUČNE BESEDE: nedokumentirane migracije, vladnost, družbene meje, deportacija, kriminalizacija

POVZETEK

Nedokumentirane migracije so v porastu tako v Evropi kot drugje po svetu. Na Norveškem, kot tudi v preostalih evropskih državah, zaznavajo zastoj liberalizacije azilnih in migracijskih politik in porast restriktivnih ukrepov. Članek temelji na raziskavi o nedokumentiranih migracijah in avtoričinem terenskem delu z nedokumentiranimi migranti na Norveškem ter podaja analizo štirih področij vladnih ukrepov, ki pojasnjujejo način ustvarjanja nedokumentaranosti. Prvič, nedokumentirani migranti so kot taki konstruirani skozi prizmo zakonov, ki regulirajo vstop in izstop iz nacionalne države in zunanjih meja šengenskega območja, in (interpretacij) v državah blaginje veljavnih zakonov. Del notranjih oz. socialnih meja na Norveškem so namreč tudi regulativni predpisi o upravičenosti do določenih pravic, dostopa do zdravstvene oskrbe, zatočišča in hrane. Eskalacija upravljanja in vzpostavljanja meja na različnih ravneh dostopa do ugodnosti, ki jih nudi država blaginje, povzroča nastanek številnih socialnih/družbenih razmejevanj.

Drugič, število in konstrukcija kategorij nedokumentiranih migrantov sta pomemben del razumevanja nedokumentiranosti: nekateri ga razumejo v kontekstu humanitarnosti, drugi v kontekstu varnosti. Za moderne oblike vladavine so statistike ključnega pomena (Foucault 2002). V primeru nedokumentiranih migracij se s statistiko identificirajo tisti, ki so v državi neupravičeno in jim je zato treba onemogočiti dostop do »univerzalnih« socialnih pravic. Umeščanje različnih ljudi, ki jim je skupno le to, da v državi prebivajo brez legalnega statusa, v eno skupino, zanemarja heterogenost narodnosti, spola, starosti, etnične pripadnosti in religije.

Tretjič, deportacije, ki so v okviru sporazumov s tretjimi državami legitimizirane v programih pomoči pri vračanju in predstavljene kot sprejemljive alternative za nedokumentirane migrante, hkrati ustvarjajo kategorijo subjektov za deportacijo. Tovrstna oblika vladanja pozornost usmerja na kontinuum med državljani in tujci. In četrtič, proces kriminalizacije migrantov je del simbolnega nadzora nad nacionalnim teritorijem in konstruira podobe nevarnih in deviantnih migrantov.

Namen kompleksno prepletenih vladnih tehnik je upravljati z ljudmi, ki so v državi »nezakonito«. Članek se osredotoča na načine konfiguracije in ustvarjanja nedokumentiranih migrantov na ozemlju nacionalne države, saj prav vladnost nedokumentiranih migracij hkrati ustvarja tovrstno kategorizacijo ljudi. Raziskovalci morajo pri ustvarjanju novega znanja kategorije premišljeno uporabljati, saj lahko te močno vplivajo na dojemanje nedokumentiranih migrantov in odnos do njih.