Konceptualni okvir analize politik sprejema: študija primera trenutne usmeritve nemške azilne politike

Nemška azilna politika je leta 2015, ko se je v primerjavi s prejšnjimi leti občutno povečalo število prošenj za azil, doživela presenetljiv premik. V nasprotju s pričakovanji nemška vlada ni zaostrila pogojev sprejema, kot je bilo to v navadi v preteklosti, temveč je beguncem izrazila dobrodošlico. Članek ponuja analizo dogodkov, ki so pripeljali do tovrstne vladne usmeritve, in pri tem uporabi konceptualni okvir, ki upošteva strukturo, delovanje in njun preplet. Osredotoča se na procese znotraj strankarskega političnega sistema in analizo morebitnega vpliva nanj s strani struktur v širšem družbenopolitičnem in ekonomskem okolju, ter percepcij, verovanj in ciljev politikov. Izsledki kažejo, da se je med konzervativno stranko CDU in socialnodemokratsko stranko SPD oblikovala nova zaveza. Obe sta zavzeli stališče, da so nekateri migranti zaščite bolj »potrebni« kot drugi. S hierarhizacijo sta domet humanitarizma v Nemčiji omejili na specifične skupine migrantov in beguncev.
KLJUČNE BESEDE: prosilci za azil, radikalna politična desnica, begunci, struktura/delovanje, politična debata

POVZETEK

Nemška azilna politika je leta 2015, ko se je v primerjavi s prejšnjimi leti občutno povečalo število prošenj za odobritev azila, doživela presenetljiv premik. V nasprotju s pričakovanji nemška vlada ni zaostrila pogojev sprejema, kot je bilo to v navadi v preteklosti, temveč je beguncem izrazila dobrodošlico. Članek ponuja analizo dogodkov, ki so pripeljali do tovrstne vladne usmeritve, in pri tem uporabi konceptualni okvir, ki upošteva strukturo, delovanje in njun preplet. Osredotoča se na procese znotraj strankarskega političnega sistema in analizo morebitnega vpliva nanj s strani struktur v širšem družbenopolitičnem in ekonomskem okolju, ter percepcij, verovanj in ciljev politikov. Poudarja dejstvo, da na politike sprejema vplivajo strukturni dejavniki, delovanje posameznikov in procesi, ki nastanejo ob njunem prepletu. V tem smislu članek gradi predvsem na Freemanovem pristopu (1979), ki ponuja fleksibilen okvir za preučevanje politik ob upoštevanju širših socialnoekonomskih in strankarskih struktur, ter mediacijski vlogi politikov, ki te strukture bodisi ohranjajo ali spreminjajo. Izsledki kažejo, da so se leta 2015 politiki v Nemčiji za upravičevanje svoje pozicioniranosti v odnosu do azilne politike raje sklicevali na vrednote kot na dejavnike v družbenopolitičnem okolju. Ta dinamika je v nasprotju z dinamiko spreminjanja nemške azilne politike leta 1993, ko so dogodki v širšem okolju sprožili javne debate, nastrojene proti priseljevanju in bili uporabljeni oz. zlorabljeni za dosego spremembe člena zakona o azilu (glej Schneider 2006). Članek osvetljuje tudi spreminjanje struktur znotraj strankarskega političnega sistema, ko je kanclerka Merklova naznanila zavezanost za beguncem prijazno azilno politiko. Posledično so se obstoječe navezave med dvema konzervativnima strankama (CDU in CSU) prekinile, stališča stranke CSU pa so se zbližala s socialnimi demokrati (SPD). Politiki CDU in SPD so začeli zagovarjati eksplicitni humanitarizem in poudarjati pomen integracije beguncev. Prav tako pa so (skupaj s CSU) podprli bolj restriktivne postopke podeljevanja azila, ki bi ločevali med bolj in manj zaščite potrebnimi migranti in begunci in tako omejili domet humanitarizma v Nemčiji na specifične skupine migrantov in beguncev. Restriktivna retorika o beguncih in prosilcih se tako nadaljuje in v političnih debatah (ponovno) začenja prevladovati.