Vrednotenje kultur in avtonomija skupnosti

Zaščita manjšin je postala lakmusov test za liberalno naravo demokratičnih držav. Čeprav so kulturne pravice eden od odgovorov na zlorabe manjšin s strani prevladujočih skupin, se hkrati tako v akademskem kot tudi v javnem diskurzu vse pogosteje pojavljajo kritike na njihov račun. Te izražajo zaskrbljenost, da kulturne pravice izkrivljajo in esencializirajo kulture, da kulturna zaščita zakriva diskriminacijo na podlagi spola ter da legitimirajo lastno pripoved o zmoti zahodnih držav, da so pravične do podrejenih, zlasti avtohtonih manjšin. V članku se avtor sprašuje, ali je danes, »v luči omenjenih kritik ter glede na nedavno distanciranje nekaterih političnih voditeljev od multikulturalizma«, varovanje kulturnih pravic, kot jih je v svoji knjigi Liberalism, Community and Culture iz leta 1989 branil Kymlicka, še vedno pomembno, ter kje se s pomočjo kulturnih pravic manjšine ponovno izključuje iz polnopravnih državljanskih pravic.

KLJUČNE BESEDE: Kymlicka, liberalizem, multikulturalizem, kulturne manjšine, kolonializem

POVZETEK

VREDNOTENJE KULTUR IN AVTONOMIJA SKUPNOSTI

Avigail EISENBERG

Prispevek obravnava pomemben učinek knjige Willa Kymlicka Liberalism, Community and Culture. Sprašuje se, kako so liberalna načela, ki jih je zagovarjal, v realnem svetu vplivala na politično in pravno odločanje, povezano s priznavanjem in z zaščito kulturnih manjšin. Najprej identificira tri praktične cilje Kymlickovega pristopa, kar oblikuje kontekst za tehtanje dosežkov njegovih argumentov in izzive, s katerimi so se soočali. Prvi cilj je bil izpostaviti dediščino neuspehov liberalnih držav, da bi z manjšinami ravnale pravično, in v tem smislu liberalno teorijo premisliti v povezavi z okoliščinami, ki vladajo v dejansko liberalnih državah. Drugi cilj je bil premisliti, kako so povojna liberalna načela in politike, ki so favorizirali pravice posameznika in osebno izbiro, sistematično ignorirali kolektivne dimenzije navezanosti ljudi na njihove kulture, jezike in druge označevalce identitete. Tretji cilj je bil osvetliti, kako so abstraktna načela liberalnega multikulturalizma videti v praksi, in oblikovati načela, po katerih bi bilo mogoče državno politiko spremeniti in na tej podlagi izboljšati kulturno varnost manjšin, hkrati pa ostati zvest načelom liberalne enakosti.

Čeprav je bila LCC pri izpolnjevanju vsakega od opisanih ciljev delno uspešna, je liberalni pristop, ki ga zagovarja, naletel tudi na ovire. Izziv in ena od najmočnejših kritik liberalnega pristopa je, da so za presojo kulturne in verske prakse manjšinske skupnosti, s pomočjo katere se lahko reši konflikte, včasih potrebni državni akterji. Drugi izziv je bil ta, da liberalni okvir včasih vodi do napačne identifikacije »kulture« kot vira nepravičnosti. Več kritikov trdi, da liberalni okvir manjšinskih pravic zakriva škodljivo dediščino sistemskega rasizma in kolonializma. Trdijo, da ta pristop zmotno podpira državo kot panacejo za krivice do manjšin, namesto da bi jo obravnaval kot primarni vir krivic. Avtorica trdi, da so Kymlickovi argumenti ta problem deloma že predvideli.