Performativna moč translokalnega državljanstva

IZVLEČEK

Članek v aktualne razprave o migracijah in globalnem, svetovnem ter kozmopolitskem državljanstvu posega z rekuperacijo anarhističnega koncepta translokalnega državljanstva, ki z vizijo komunitarnega nomadizma cilja na idejo in prakso municipaliziranega državljanstva. To se konstituira mimo države, včasih nasproti njej, vedno pa se oddaljuje od ideje nacionalnosti, pri tem pa seveda presega parohialne oblike politične skupnosti, ki ne upoštevajo ali pa celo onemogočajo globalno povezanost.

KLJUČNE BESEDE: državljanstvo, demokracija, anarhizem, alterglobalistično gibanje, globalizacija

Cilj prispevka tako ni naivna negacija kategorije državljanstva, ampak prispevek k afirmaciji drugačnega razumevanja in prakticiranja državljanstva oziroma političnega članstva v globaliziranem svetu. Predvsem gre za osvoboditev demokracije in državljanstva iz ozkih etatističnih okvirov. S tem ciljem je neločljivo povezan poskus preliminarne refleksije temeljnih koordinat »novega državljanstva«. Translokalno državljanstvo kot »novo državljanstvo« seveda ne pomeni popolnega preloma z vsemi predho- dnimi koncepcijami državljanstva, torej ne gre za novum. Prej ga je treba razumeti kot njegovo ponovno vsebinsko polnjenje z ekspliciranjem izvirnega pomena in namena državljanstva, ki ga ni bilo mogoče izenačevati s statusnim oziroma pravnim determinizmom. Zato je »novo državljanstvo« posledično vsaj toliko stvar preteklosti kot stvar prihodnosti, vsaj toliko stvar kontinuitete kot stvar diskontinuitete.

Članek osvetljuje vprašanju reartikulacije odnosa med enakostjo in različnostjo, kjer lahko idejo diferenciranega državljanstva oziroma diferenciranega univerzalizma nadgradimo z inovativno konfi- guracijo metapravice enake različnosti. Vendar rekonfiguracija odnosa enakost–različnost ni edina zna- čilnost »novega državljanstva«. Pomembna novost je tudi rahljanje vezi med pravicami in dolžnostmi oziroma razumevanje državljanstva onkraj te mehanske vezi. Članek v tem pogledu poudarja omejitve logike recipročnosti, ki onemogoča, da bi polnopravni člani politične skupnosti postali inter alia otroci, prihodnje generacije, narava. Spremenjeni neksus med lokalnim, regionalnim in globalnim prav tako kliče po elaboraciji oziroma natančnejši konceptualizaciji postnacionalnega državljanstva. »Novo državljanstvo« namreč dokončno opušča nacionalno državo kot svojo teritorialno referenčno točko, pri tem pa se ne konstituira v okviru nekih novih supranacionalnih entitet. Lahko bi zapisali, da zavrača idejo fiksnosti in teritorialnosti, zato že nekaj časa glavne teoretske in praktične nastavke črpa iz municipaliziranih praks najnovejših družbenih gibanj.

Avtor tako konstatira, da translokalno državljanstvo pomeni odmik od klasičnih teorij državljanstva, saj namesto na identiteti temelji na vključenosti in participaciji, namesto enakosti pa poudarja različnost oziroma enako različnost. Translokalnega državljanstva kljub temu ne smemo razumeti kot postmoderno koncepcijo političnega članstva, ne gradi namreč na relativizmu in partikularizmu, saj zgolj za- vrača univerzalistične postavke liberalne koncepcije državljanstva oziroma jih nadgradi z diferenciranim univerzalizmom, ki se deloma približuje Habermasovi ideji »konstitucionalnega patriotizma«. Glede na radikalno razumevanje politične skupnosti in poudarjanje njenega konstantnega izumljanja je translo- kalno državljanstvo »protiustavni patriotizem«, ki ethnos nadomešča z demosom, ob tem pa sledi dosti bolj radikalnemu razumevanju demokracije kot Habermas.

V zadnjem delu članek pri poskusu zamišljanja »novega državljanstva« sledi opozorilu Arjuna Appaduraija, da so danes številni koncepti in kategorije preveč izmuzljivi za tradicionalne discipline, klasične teorije in zahodnjaške epistemologije, zato mora njihova analiza temeljiti na novih in bolj elastičnih epistemoloških predpostavkah. Ker je raziskovanje v dobi globalizacije po Appaduraiju v prvi vrsti optičen izziv, tudi obravnava »novega državljanstva« kmalu pokaže, da njegovo zamišljanje ni zgolj političen, temveč v prvi vrsti epistemološki izziv. Pri iskanju novih epistemoloških predpostavk, ki so nujne pri zamišljanju in analiziranju »novega državljanstva«, članek sledi Boaventuri de Sousa Santosu in njegovi teoriji sociologije odsotnosti.

Če povzamemo, članek ne obravnava posameznega vidika »novega državljanstva« oziroma posku- sa konstitucije »novega državljana« na podlagi partikularnega vprašanja. Cilj članka tako ni zagovarjanje ekološkega državljanstva, kulturnega državljanstva, kozmopolitskega državljanstva, ipd., pač pa skuša državljanstvo misliti holistično. Ne gre torej za nadgradnjo tradicionalnega razumevanja državljanstva kot posebne vezi med državo in državljani, katere vsebina so pravice in dolžnosti, ampak za razumevanje državljanstva znotraj translokalnih političnih skupnosti, kjer je mehanska vez med pravicami in dolžnostmi končno razrahljana, kot je razrahljan oziroma modificiran tudi odnos med enakostjo in različnostjo.